Ostani povezan z Velikin Duhom.
Spoštuj vsa bitja.
Sodeluj v dobro človeštva.
Pomagaj pomoči potrebnim.
Deluj po svoji vesti.
Skrbi za dušo in telo.
Posveti del svojih prizadevanj višjim ciljem.
Bodi vedno resnicoljuben in pošten.
Prevzemi polno odgovornost za svoja dejanja.
“Being Indian is an attitude, a state of mind, a way of being in harmony with all things and all beings. It is allowing the heart to be the distributor of energy on this planet; to allow feelings and sensitivities to determine where energy goes; bringing aliveness up from the Earth and from the Sky, putting it in and giving it out from the heart.”
Brooke Medicine Eagle
“We, the great mass of the people think only of the love we have for our land, we do love the land where we were brought up. We will never let our hold to this land go, to let it go it will be like throwing away (our) mother that gave (us) birth.”.
Letter from Aitooweyah to John Ross, Principal Chief of the Cherokees.
http://video.google.com/videoplay?docid=961121827327770649“…. zame potovanje poteka samo po poteh, ki imajo srce, samo PO POTI SRCA. Samo po takšni poti potujem, in vreden je le tisti izziv, ki me kliče, naj jo prepotujem vso. In po njej potem potujem, in gledam, gledam neutrudno.”
CARLOS CASTANEDA
Nasprotje LJUBEZNI ne more biti SOVRAŠTVO. Nasprotje ljubezni je lahko le STRAH.
Planet se nam razodeva v novi luči, ne več kot statičen ali cikličen svet, marveč kot arena, v kateri se že nekaj sto milijonov let menja vrsta za vrsto. Velikanski napredek daje slutiti, da bi se ljudje lahko razvijali naprej. Evolucija, ki nas čaka, je najvišja, neogibna kretnja, ki kaže proti skrivnostni prihodnosti, namenjeni živim oblikam…
V nas so skrite sposobnosti preobrazbe
Upravičeno lahko domnevamo, da nas kljub mnogim omejenostim čaka nadaljni napredek, celo nova vrsta evolucije…
Michael Murphy, The future of the body
Sončnice že čakajo, da bodo otresala svoja semena in rumeno prekrila polja. A kaj lepšega, ko prične cveteti ljubezen; znotraj, zunaj…vsepovsod. Ko si ženske želijo biti dame moškim in ko si moški želijo biti moški damam. Ko vse diši in cveti. Ko se navdih ne ustavi. Ko je vsak pogled v oči poseben, a le eden usoden. Prebuja se narava in prebuja se ljubezen. Čeprav se ne ve…a čuti se…kot preskok v času…
Čaka nas čudovita pomlad…za vse, ki hrepenimo… 
Intuicija je naravno vodenje duše, ko se pojavi pri človeku, ko je njegov um miren.
PODAJTE ROKO,
ko zapustimo ta svet, s seboj vzamemo le tisto, kar smo oziroma česar nismo storili.
ODPRTA POT,
ko daste svoji intuiciji proste roke, se odprejo neskončne možnosti.
Iz knjige Avtobiografija jogija
Morda je le mežik sveže prebujene duše, a dan ki se odpira v kolendarskem marcu se kaže ravno pravšnji za razpletanje misli in čustev ali pa le lastno filozofijo. Dovoljeno je tudi prebujanje melanholije in nostalgije, naj bo, le danes. Sonce me ni prebudilo, prebujala sem se dolgo in matasto, srknila skodelico kave, ki se mi ni zdela tako okusna kot drugikrat, svoj pogled sem ozrla skozi okno in pričela kopati v globine sebe, a nehote so se preko mojih misli sprehodile tudi druge duše, ki tako ali drugače skačejo in se premetavajo v mojem življenju. Zaključkov ni (še) bilo, a ustvarjanje bo pisano in nikoli videno…
Vsa mogoča vprašanja življenja se mi odpirajo. Ne morem si pomagati, toda še vedno si ne znam razjasniti, zakaj se ljudje prikrajšajo za svoja hrepenenja, zakaj ljudje izberejo varne, enake, monotone poti v življenju, da se izognejo “nepotrebnim” tegobam. Zakaj ljudje delujejo kot roboti, kot do potankosti izdelan stroj družbe? Izberejo pravzaprav strah, saj tako ni bojazni, vse je enako, natančno se ve kakšen in kateri bo naslednji korak…Zakaj? Kakšno prikrajšanje! Že je res, da pogum včasih zahteva tudi bolečino, trpljenje, a slej ko prej se poteza vrne. Včasih se zgodi totalni brodolom in vse se zdi že izgubljeno, žalostno. Toda najlepše sledi, nove dimenzije, novi zagoni in nagrada, ki je pravzaprav dana samemu sebi. Vsaj veš, da si storil vse.
Ljudje se na trenutke resnično zdijo kot mehanizem, ki ga je izdelala družba. Le da mehanizem tu ni mišljen zgolj fizično telo, ciljam na misli, način življenja, ustvarjanja odnosov,… Ko poslušam, slišim že tisočkrat izgovorjene besede. Ko vidim, opazim vse tisto kar opazim kamorkoli se obrnem. Zdi se mi, kot da opazujem tekoči trak, kjer ljudje stojijo kot nepremičen izdelek, drugi “vladarji” pa jimvsajajo način mišljenja in delovanja. Nekateri delujejo izgubljeno, zmedeno, drugi trdno verjamejo sistemu, ki jih ustvarja.
Toda, zares. Je možno pobegniti družbenemu sistemu, ki nas bombardira s svojimi značilnstmi iz vseh koncev? Je mogoče živeti svoje, lastno? Je možno premagati zasidran strah, vsa načela, vrednote ki nam jih vsaja religija, kultura, vzgoja in si drzniti reči “k vragu z vsem, jaz grem po svoje”?
Grad, ki je stal na manjšem hribu nad velikim mestom, je bilo bojda mesto, kjer so se dogajali čudeži. A tolmačenje tega je bilo raznotero. Kajpak tudi ne, saj so ljudje takšna posebna zmes dualnosti v sebi. Tisti, ki verjamejo v temne sile in se še vedno bojujejo z demoni v sebi, so širili glas, da na gradu nekaj strašansko, z vso grozo straši. Tisti, ki pa so verjeli v prebujajočo svetlobo in moč lastnega duha, ki zmore vse kvalitete ljubezni, pa so razlagali o gradu kot skrivnostnem mestu, kamor ljudje pridejo prositi za vse odrešujoče in lepo v življenju. Seveda je bilo večje število tistih, ki so podlegli demonom v sebi, kot pa tistih nekaj borih duš, ki so nežno pestovale upanje v svojih globinah. Tako se je bolj ali manj razširil temen glas o skrivnostnem gradu. Tam nekaj straši in posebno ponoči so odsvetovali hoditi tja, saj je bilo mnogo takšnih Zemljanov, ki je njihovo vedenje kasneje postalo kot uročeno, so oni dejali. Kar je bil tudi izgovor za mnoge tiste, ki so povzročali zlo v svoji vasi, saj niso bili sposobni živeti odgovornega življenja in biti zgled svojim podmladkom. Bili so tudi tisti, ki so se hoteli odrešiti svojega vedenja in so se odpravili na grad. Z mešanimi občutki strahu in upanja so hiteli h gradu po pomoč. Ker jim ni uspelo, je kajpak vsa krivda padla na to mogočno utrdbo na vrhu hriba.
Precej samosvoje dekle je bila, zato se ni kaj veliko menila za vsa ta zlobna usta. Gojila je svoje mišljenje in svojo vero, ki bi ji jo marsikateri vernik zavidal, če bi jo poznal. Sploh zato, ker ni bila predana nobeni religiji ali zapopadla obsedenem fanatizmu do verovanja v kakšno slavno duhovno podobo. Nekaj torej, jo je prignalo do vrha gradu tistega dne. Ker je verjela v svetle sile in upanje, je brez strahu in dvoma vedela, da se ji ne more pripetiti nič hudega.
Mogočna utrdba je stegnila odprte roke proti njej. Mamljivo jo je vabila, naj vstopi. Ko je prehodila veličasten drevored so se velikanska vrata odprla sama. Vstopila je. Objel jo je neopisljiv občutek blaženosti in v sebi je čutila, kako je pričel pokati oklep, ki je držal njeno dušo vklenjeno. Nek blagodejen glas v tistem velikanskem prostoru, obdanem z zlatom ji je dejal »od danes naprej, se ne boš nič več bala svoje notranje moči.
Nekaj citatov dr. Janeza Drnovška iz knjige Zlate misli o življenju in zavedanju:
“Če imamo možnost izboljšati življenje vseh, potem moramo to storiti. Drugačen odnos ni v skladu z zakoni stvarstva, je celo proti njim, prej ali slej pa se bo obrnil proti tistemu, ki se tako obnaša.”
“Zmislimi lahko veliko storimo. Lahko spreminjamo sebe in svet. Na bolje ali na slabše. Začnimo torej spreminjati svet na bolje, najprej z mislimi. Sledila jim bodo dejanja in drugi ljudje. Več ko bomo pozitivno razmišljali, lažje nam bo. Na tem in na drugem svetu.”
“Pomembno je izsopiti iz dnevne rutine, iz stanja nizkega zavedanja, ko samodejno izvajamo določena opravila, brez prave pozornosti. Ko se zavedamo, ni več rutine, ni več nezavednega ponavljanja opravil. Vsakokrat jih opravljamo kot prvič, s pozornostjo. Enako velja za stike z ljudmi; zavedamo se jih, vedno čutimo njihovo energijo.”
Dr. Janez Drnovšek v zadnjem obdobju svojega življenja, zaradi svojega načina življenja velikokrat ni bil razumljen, ravno nasprotno bil je tarča raznih obsojanj. Morda se je preveč približal bistvu življenja. Morda bi bil v drugem času, tistem, ki prihaja bolje razumljen…
Predstavljajte si, da nebesa ne obstajajo…
Lažje je, če si poskusite predstavljati…
Nobenega pekla pod nami…
Nad nami le nebo…
Predstavljaj si vse ljudi, ki živijo le za danes, današnji dan…
Predstavljaj si, da ni dežel…saj ni tako težko storiti to…?
Nikogar za ubiti ali nikogar, ki “mora” umreti…
Prav tako nobene religije…
Predstavljaj si vse ljudi, ki živijo v miru…
Rekel boš, da sem sanjač, vendar nisem edini…
Upam, da se mi nekoč pridružiš in vsi bomo ŽIVELI KOT ENO…
Predstavljaj si, da ni lastnine…
Sprašujem se, si lahko predstavljaš…?
Ni potrebe po žalosti ali lakoti…
Le bratstvo med ljudmi (človeštvom)…
Predstavljaj si vse ljudi, cel svet, kako si deli svet…
PREVOD BESEDILA “IMAGINE” (JOHN LENNON)
|
