Vsi okusi neke Slovenke

Sklenila sem, da začnem z nečim lepim in univerzalnim - ljubeznijo. LJUBEZEN

Dante je nekoč izjavil: “Ljubezen! Ta beseda mi zveni tako čudovito, da menim: vse, kar izvira iz ljubezni, mora biti prav tako čudovito.”
Kako lepa misel! Vendar, ali je res vedno tako?
Vsi jo poznamo, vsi jo iščemo, saj, ko smo okusili njeno čudovitost, je naravno, da se ‘vračamo nazaj’, da si znova in znova želimo “prihajati domov” in obujati to čudovito čustvo in izkustva, ki jih ponuja.

Potem pa se zaplezamo v najrazličnejših vzorcih, pričakovanjih in podobnem čustvenem in osebnostnem miselnem balastu in se, namesto da bi se cilju - ljubezni približevali, od nje dejansko oddaljujemo.

Ali ni osnovno bistvo ljubezni sprejemanje? Ali ne rečemo pogosto, da se nasprotja privlačijo (in ne nazadnje smo dejansko že v osnovi tudi ‘nasprotni’: moški/ženske)?
Zakaj nekoga ljubeče privabimo v svoje življenje in nam je všeč ravno zaradi njega samega, kasneje pa ga skušamo spreminjati in ga oblikovati po sebi?

Ko smo bili majhni, je bila naša osnovna pravica po ljubezni (večinoma) zlahka izpolnjena; malo smo zajokali, celo samo namrščili obraz, pa so nam ljubeči starši takoj ustregli (včasih seveda še prehitro in prepogosto in tudi presežno).
Navadili smo se na ljubezen, potrebujemo jo. Vendar pa je bila za nas tako samoumevna, da smo jo od tedaj dalje pravzaprav vedno zahtevali, ne pa je tudi vedno negovali.

Ljubezen je kot dragocena roža; tudi če je zrasla na še tako pomilovanja vrednem kupu gnoja, potrebuje vsaj pozornost, da lahko odživi svoje faze. Tudi če dežuje in zalivanje ni potrebno, potrebuje povratno informacijo, pa četudi samo v tem, da jo z veseljem pogledaš. Prav tako ni nujno, da jo imas doma v vazi; še lepša je tam, kjer je že, ker ji to najbolj ustreza.

Mali Princ je prav dobro vedel, kakšna odgovornost je to, skrbeti za svojo rožo, ki je tam ravno zaradi njega in zanj, vedel pa je tudi to, da je brez nje in tega občutka osamljen in odtujen, pa ne glede na to, na kolikih planetih išče, kar pač že išče…

Vsakdo, ki imamo z njim v življenju kakršenkoli - ljubeč - odnos (pa naj gre za partnerske, prijateljske, družinske in tudi poslovne), je tu tudi zato, da se od njega nekaj naučimo, bodisi da nam ponudi to, kar nam samim morda manjka, bodisi da iz nas potegne tisto najlepše, a tudi najslabše, saj smo drug drugemu vedno samo ogledala.

Osho pravi, da resnica preprosto samo je. Že obstaja. Torej ni potrebno, da jo iščemo. Vse, kar moramo storiti, je to, da odvržemo laž.
Prav tako je tudi z ljubeznijo. Je. Odvreči moramo samo ‘ne-ljubezen’.

In če že upoštevamo osnovno bistvo ljubezni, sprejemanje drug drugega takšnega kakršen je, in se po tem tudi ravnamo oz. je to naše naravno delovanje, smo pravzaprav storili skoraj vse za ljubezen. …

Ljubeč človek je srečen človek, ki tako polneje daje v svoje okolje, kar spodbudi tudi druge, da se ljubezni lažje odprejo. Take verižne reakcije so najlepše.

Za konec pa še en citat:
“V resnici smo takšni, kakor ljubimo. Ljubezen je tista, ki določa našo veličino.”
(W. S. Coffin)

VIR: http://www.lunin.net/Astro-napoved///Druga/#misel

Bodo besede kdaj postale brez oblike, bo moj glas kdaj brezčasen, bo moj duh kdaj le odplul kamor si bo v trenutku želel. Bo moje telo postalo brez oblike, se bom spojila z vsem in postala bitje Zemlje z vesoljem? Zakaj sem tu?

Mar ni cilj vseh isti, le naše poti so različne?

 Moja duša je zaslišala klic. Najprej je prosila. Potem je bilo srečanje in mir, tišina, nič, a hkrati vse.Zlila sem se z brezčasjem sebe in vsega okoli mene. Časa in prostora ni bilo. Izgubila se je dvojnost življenja, ki ga živimo tukaj. Bilo je vse in bilo je nič. Bila je preteklost, prihodnost, a najbolj od vsega je bila sedanjost. Sedaj se zdi vse stvarstvo pred menoj, saj vse kar sem lahko je stvaritelj, ustvarjalec, kreator. To sem. To si in to smo vsi in edino kar sploh smo in bomo. Zato vsaka naša misel je pomembna. Z njo ustvarjam sebe, svet okoli sebe in življenje.

Odšla je vsa preteklost, prihaja vsa prihodnost, tu z menoj je trenutek zdaj. Brez sodb, sojenj in obsojanj. To je brezčasje mojega življenja. Mar je to bistvo vsega življenja?

“…. zame potovanje poteka samo po poteh, ki imajo srce, samo PO POTI SRCA. Samo po takšni poti potujem, in vreden je le tisti izziv, ki me kliče, naj jo prepotujem vso. In po njej potem potujem, in gledam, gledam neutrudno.”

CARLOS CASTANEDA

Nasprotje LJUBEZNI ne more biti SOVRAŠTVO. Nasprotje ljubezni je lahko le STRAH.

Planet se nam razodeva v novi luči, ne več kot statičen ali cikličen svet, marveč kot arena, v kateri se že nekaj sto milijonov let menja vrsta za vrsto. Velikanski napredek daje slutiti, da bi se ljudje lahko razvijali naprej. Evolucija, ki nas čaka, je najvišja, neogibna kretnja, ki kaže proti skrivnostni prihodnosti, namenjeni živim oblikam…

V nas so skrite sposobnosti preobrazbe

Upravičeno lahko domnevamo, da nas kljub mnogim omejenostim čaka nadaljni napredek, celo nova vrsta evolucije…

Michael Murphy, The future of the body

Sprašujem se, zakaj je v življenju tako lahko iskati KRIVCE in OBTOŽEVATI. Zakaj pa tako blazno težko najti URAVNOTEŽENO POT in MIR.

Moje mnenje je, da samo še bedak verjame, da je za Tibetanske proteste in kaos kriv Dalajlama. Pravzaprav se prav velikokrat vprašam, kako ima lahko nekdo, ki “kroji usodo” nekega naroda, cel svet za bedake in izusti izjavo, da je Dalajlama kriv za izgrede. Če to ni največja oslarija, potem pa ne vem…

Saj bomo dosegli mir, ko bodo generacije omejenih umov in pohlepnežev odšle…do takrat pa bomo vedno in vsepovsod iskali KRIVCE, ki jih pravzaprav ni-le razumno, mirno in usklajeno ne znamo živeti, zato iščemo krivce…

Sončnice že čakajo, da bodo otresala svoja semena in rumeno prekrila polja. A kaj lepšega, ko prične cveteti ljubezen; znotraj, zunaj…vsepovsod. Ko si ženske želijo biti dame moškim in ko si moški želijo biti moški damam. Ko vse diši in cveti. Ko se navdih ne ustavi. Ko je vsak pogled v oči poseben, a le eden usoden. Prebuja se narava in prebuja se ljubezen. Čeprav se ne ve…a čuti se…kot preskok v času…

Čaka nas čudovita pomlad…za vse, ki hrepenimo…

Prineslo nam je virtualni svet, svet ki mu dajemo nov pomen. Svet, kjer se lahko dogaja prav vse, kar se dogaja v realnem življenju, a tam je bolj prikrito, dvoumo in nedokazljivo? V virtualnem svetu ni varanja, četudi seksaš preko spletnega klepeta, tam se lahko izražiš do popolnosti, saj te druga stran ne vidi, ne pozna. Tam je drugačno življenje, ker ga lahko zanikaš, ker ga pravzaprav ni, ker je bolj subtilen in neresničen.

Včeraj sem v Viziti informativne oddaje 24ur zasledila prav vprašanje te tematike. Bilo je vprašanje “Ali je seks preko klepeta varanje partnerja?” Odgovori so bili precej različni. Starejši in domnevno zrelejši posamezniki so odgovarjali, da seks preko klepeta je varanje partnerja. Razmišljanje me je popeljalo da se varanje prevzaprav prične v glavi in če vse skupaj povežemo z varanjem v postelji, torej, ko resnično pride do spolnega odnosa: mož prevara svojo ženo, z žensko ki jo spozna na službeni zabavi. Recimo temu, da je navdih hipen in se zgodi, seksa z žensko, ki jo ne vidi nikoli več. Žal mu je, ker dejansko ljubi svojo ženo. Zaključim s tem, da ta moški res ljubi ženo in iskreno mu je žal, saj mu tista resnično ni nič pomenila. Verjamem-odvisno od iskrenosti izpovedi. Toda, moški ki je s partnerko in se mu misli vsaj trikrat tedensko sučejo okoli druge ženske. Kaj pa je to?

Ali nam virtualni svet prinaša dobro? Je seks preko spletnega klepeta varanje? Ali pornografska vsebina in zadovoljitev ob njej lahko zamenja telesni spolni odnos?

Nedvomno nam virtualni svet prinaša nekaj, kar bomo morali na novo ovrednotiti iz sociološkega, psihološkega vidika, pa tudi drugih manj človeških vidikov.

Intuicija je naravno vodenje duše, ko se pojavi pri človeku, ko je njegov um miren.

PODAJTE ROKO,

ko zapustimo ta svet, s seboj vzamemo le tisto, kar smo oziroma česar nismo storili.

ODPRTA POT,

ko daste svoji intuiciji proste roke, se odprejo neskončne možnosti.

Iz knjige Avtobiografija jogija

Jutri je naš dan!

Dan žena!

Živeli 8. marec!

Danes ga gremo žene žurat!