Svetovalnica Laluna tempelj Svetlobe

“Res ja” je rekel fantič iz dežele strasti, umetnikov in govorice, ki zažge po telesu od vsega naboja in pomešanih ferkvenc. Bežna asociacija dveh kratkih besed jo je zopet napeljala, da je pričela svoje misli ovijati naokrog in okoli našega bivanja. Predvsem zdaj to ni bilo nič več vprašanje, kot nekoč, to je zdaj vedela, da smo neprezrto sami in samo mi skupaj in posamezno absolutni ustvarjalci svojega časa, sreče in kreiranja višjih in nižjih nivojev lastnih misli in čustev. Tudi zakon vzroka in posledice ji ni bil več tuj, sedaj ga je pričela zavestno živeti, ker je uvidela in pričela razumeti ta pravzaprav preprost zakon za misel, a veliko težji za akcijo. Vprašanje, ki je ostajalo pa je bilo o zavesti posameznika. Mar je le ta “dana” z rojstvom in se skozi razvoj viša do nekakšne zopet “dane” točke ali šiba tja daleč v neskončnost?Iz vira bistva je vrelo navzven to v radovednost posuto vprašanje, ali se nivo zavesti in zavedanja človeštva dviguje ali smo res ključ mladi? Pa vendar, zakaj je mnogo, ne tako močno mladih, ki se razprostirajo in vidijo ne le z očmi pač pa tudi z nečim neotipljivim in so zopet drugi, ki se jim “nekje konča”. Za sebe je skoraj da natanko vedela, ker je bila povezana v svet. Noben dogodek, nobena akcija v zgodbi njenega življenja se ni mogla zgoditi brez nje in posledice si je sodila sama, za svoje odločitve in dejanja. S spoznanji je rastla odgovornost in ni bilo druge rešitve od te, da je zgrabila za težko orodje in  si nabrala kvalitetnega materiala, s čimer je kot neutrudni tekač na dolge proge gradila etičnost lastnega delovanja in pričela razmišljati o posledicah. Gotovo je bilo nekaj, čistila je vse kar je bilo potrebno čiščenja in stopila je na pot, ki je pomenila učenje o ljubezni (najprej ljubezni do sebe). Vsak dan pred njo je postajal polnejši in zanimivejši, vedela je da prihajajo tudi dejanja in akcije polnejše in pestrejše narave. Pričela se bo širiti med ljudi, ne ona v fizični obliki, njen duh s spoznanji, saj čuti, da to mora. Zarila je svoje korenine v Zemljo, eno in po eno, močnejšo, šibkejšo.

Bilo je nekaj mističnega v zraku, ki jo je popeljalo in opazovalka je videla…kako jih vodi magija atmosfere. Nebo se je temnilo in puščalo svetlobo za seboj. VIdeti je bilo kako se temni oblaki približujejo Zemlji in bilo je nekaj vse naokoli. Nekdo je govoril sam s seboj, drugi si je vrtal po nosu, tretja je korakala ob bučno prometni cesti precej nevarni za bose noga tam korakati ob razgreti množici voznikov prekuhane krvi pretekajoče se po žilah. Piskali so kot nori, s jezili in ustvarjali absolutno zmedo vse naokoli. Nezavedajoč se kaj pravzaprav pomeni njihova enrgija usmerjena vsepovsod tam. Oni so ustvarjali in se prepuščali magijo. Mar je bila deklica tam, da premiksa to…ahh..ne…prevelika množica za tako malo deklico.

“Res ja”…vse gre za ceno in kvaliteto zavesti, z zavedanjem raste odgovornost. Veš…vem…(ne)naredi. Ahh, in kaj vse laho šola naredi tistim dušam. Zato se prepuščam zdaj in grem kot bo pa bo. Zdaj vidim stvari kot v resnici so. Verjetno se bom še vračala, a le nekajkrat. Dokler ne bodo vsi spoznali, dokkler mi ne bo dano širiti se povsod in bom prišla v veliko deželo med tiste duše. Ohh, kako si žeim nekaj duš s seboj v delu dve ali pač, katerem koli že. Jim bo uspelo, mu bo uspelo, ji bo uspelo. Enega še čakam, a on bo z menoj, ni skrbi. Zdaj pa…obračam se na sam vrh…naj stvari pritekajo v moje življenje brez omejitev…odprto sprejemam…

…I want to free my soul…”Res ja”…je rekel strastnež…ki ga še vlečejo silnice čustev in materije k sebi dol…notranjost pa je borba…želi napraviti kompromis s seboj, a še ni prišel njegov čas…ne še…še malo, a se trudim verjeti in ga spodbujati…

…”Happy all the time”…”have a good day”…je rekela tista moška duša…zavidajoči nivo že na meji popolnega(moškega)…in marskikateri bi se vprašal in oči pogreznil globoko navznotri,če bi si upal spustiti iz duše resnico in iskrenost lastne podobe v njegovem ogledalu…a daleč je tisto potovanje…

…POPOLNOMA SAMI, A ZA VSE SMO ABSOLUTNI USTVARJALCI LASTNEGA ŽIVLJENJA…

 Ni mi bilo čisto jasno, vendar zbudila sem se v zgodnje Chiang Maisko sončno jutro, s sončnim vzhodom. Bilo je prelepo. Pogledala sem,če je kdo že buden oz. ali je kdo že odstranil zavese in izkazalo se je da jutro energično,prva pozdravlja Kelly. Kmalu zatem še Tee, Sami in Kalene ter ostali. Skupaj smo opazovali jutranji dvig sonca daleč stran. Ko je prišel čas za izstop nas je Tee opozoril in nametali smo si težke nahrbtnike in vlekli kovčke proti izhodu.Seveda je bil Tee prvi, energično pred nami in nas ob izstopu že čakal zunaj kjer smo se zbrali. Imeli smo 10 minutno hojo proti taksistu,ki nas je odpeljal proti našemu hotelu. Nošenje težkih nahrbtnikov, ki se je ob začetku zdelo tako težko, je bilo kasneje mala malica, pa naj je bila še takšna vročina. Jah, bo že držal pregovor, da vaja dela mojstra. Taksi, ki nas je pričakal ni bil klasičen avto-taksi pač pa t.i. van, ki je bil zadaj popolnoma odprt, prtljago pa smo navezali kar na sam vrh avtomobila. Vožnja je bila kratka in že smo se znašli pred vhodom simpatičnega hotela z bazenčkom in lepim vrtom. Tee je uredil sobe za nas, mi pa smo ga počakali v senčni uti. Postregel nam je s kopico informacij kaj lahko delamo in kakšen je plan v prihodnjih dneh ter nas porazdelil v sobe. Tokrat sem imela še svojo sobo, a je bila v bližini mojih Američank in kasneje smo se že tako dobro uskladile,da smo se dobile skupaj brez da smo se zmenile ob kateri uri. Jaz bi temu rekla zelo dobra usklajenost energij.

Po nekaj dnevnem premoru, ki je zletel mimo preden sem se zopet lahko sproščeno usedla za računalnik in pričela pisati, sem končno dočakala ta trenutek in zopet bom z mislimi in energijo poletela daleč na drug konec sveta in drug čas, preteklost namreč. Kljub vsemu se zdi, da je vse skupaj tukaj zdaj, le fizična prisotnost vseh energij manjka. Zdi se kot da bi bilo vse skupaj shranjeno nekje v drugi dimenziji, ki pa je vedno z občutki in zavestjo dosegljiva. Trenutno se odpravljam v Chiang Mai do naše fiksirane točke, hotela Prince blizu središča drugega največjega mesta na Tajskem.Torej, imamo svoje sobe. Prav tako smo se s Kalene in Sami domenile, da si gremo ogledati mesto. Proti večeru pa smo imeli sestanek z našim bodočim lokalnim vodičem na trekingu. Najprej pa je sledilo tuširanje in čedenje telesov in prav lahko bi rekla, da smo si vsi privoščili takšen ali drugačen počitek. Osebno sem bila navdušena nad svojo hotelsko sobo, saj niti ni bila majhna, pravzaprav bi ji raje nadela oznako velika. Dobila sem veliko, zakonsko posteljo, televizijo, veliko ogledalo, fen namesto klime in konkretne mreže proti komarjem na oknih. Edino ena stvar mi ni šla prav dobro v račun, zakaj imajo tako zakomplicirano pipo pod tušem, poleg so bila namreč navodila kako odpreti pipo. Glede na to, da sem bila sama zmes utrujenosti in pasivne miselnosti, sem bolj počasi dojela kako pipa deluje, pravzaprav sem bila že skoraj, a ne popolnoma prepričana, da se bom tokrat tako potrebna prhe in osvežitve, umivala kar po domače(zajemi vodo z rokami in se polij z njo po delih telesa). A nekako se nisem mogla sprijazniti, da bi to bil končen zaključek, pokvarjena pipa in tako sem pogruntala sistem. Prav tako ne razumem zakaj imajo tajci wcje narejene tako, da je tok vode izjemno počasen in pasiven, kar posledično pomeni zamašitev vodnih poti v primeru prevelike količine papirja(ali česa drugega) nametanega v školjko. Jah bo že držalo, da je morda to zaradi tega, ker so tajci suhljati in majhnji ljudje, ki pojedo bolj majhne količine hrane. No, če ti je dežela in potovanje tako všeč se res vsega, z lahkoto navadiš in prilagodiš. Še nekaj vrstic sem oddremala in se nato odpravila v avlo hotela, kjer smo se vsi skupaj dobili in se odpravili na ogled enega izmed najstarejših templjev na Tajskem hkrati Dui Suthepa. Peljali smo se z zanimivim taksijem in sicer odprtim kamionom, prtljago pa smo zopet navezali na streho prevoznega sredstva. Vožnja je trajala približno 45 min, ob tem pa smo imeli priložnost za opazovanje neverjetne tajske kulture ljudi in seveda gografske okolice. Kot sem že poudraila, kljub temu da gre za izjemno drugačno kulturo od evropske ali amriške oz. v celoti zahodnjaške, sem se počutila neverjetno lepo in prijetno, kot bi zaživela tajski utrip življenja. Prodaja hrane, zelenjave in sadja na stojnicah, predvsem meni neznanega, se mi je zdela fascinantna, preprosto življenje, nekomplicirano in neobremenjeno z gonijo za denarjem, močjo in oblastjo. Zaživela sem, z njimi, toplino srca, prijaznost do sočloveka in spoštujoč odnos do sočloveka, v teh energijah sem imela občutek sprejetosti in vedela sem da sem človek z vsebino in da je to tisto kar njnih zanima in ne moja sposobnost produciranja idej, ki kasneje pomenijo tržno nišo.

Kmalu smo iz mesta prišli do predela, kjer smo se vozili po dolgih ovinkih obkroženi s posušenim zelenjem, v nas pa so pihali izpušni plini pomešani z vročim toplim zrakom. Ko pa smo prispeli do naše točke nas je čakalo še 300 stopnic za prehodit do vrha svetega templja. Huh katasrtofa. Tee pove par besed, naredimo nekaj slikc in že korakamo počasi proti vrhu. Tole se zdi kar naporna zadeva, morda v tistem danem trenutku, bolj kot pa sam treking. Ko smo jo prijadrali do vrha smo si morale jaz in Sara urediti saragon saj po templjih ženskam ni dovoljeno hoditi v kratkih hlaah oz. hlačah v katerih se kažejo kolena niti ne majca brez rokavov(bistvo je da so ramena pokrita). Tempelj je bil res nekaj posebnega že na prvi pogled, morda tudi zato ker ni bil napol gradbišče kot prejšnji Wat Po v Bangkoku. Vsepovsod Buddha v takšnih in drugačnih položajih v čakanju na razsvetljenstvo. Tempelj je bil prav tako poln turistov in menihov, ki pa se v svoji molitvi niso kaj dosti menili za množico mimo hodečih turistov. Eden izmed njih nas je v samem templju tudi posvetil oziroma nam namenil nekaj lastnih misli in vere v upanje. Vsi navdušeni smo se razgledovali po templju, izjemna zlata arhitektura in Buddha vsepovsod. Želela sem si obeska posvečenega od meniha in dobila sem ga in hvaležna sem zato. Naše raziskovanje in ogledovanje templja se je nadeljevalo vse naokoli tako, da smo se kar malo izgubili med seboj. Ob uri smo bili zmenjeni, da se dobimo na istem mestu kot smo se razšli, ker pa sama nisem imela ure sem bila malce vezana na Kalene in Sami tako da sem se ves čas pojhakovanja po t5emplju družila s Sami. Res je zanimivo opazovati toliko različnih barv, oblik živali in arhitekture budističnih templjev. Veliko je opaziti slonov različnih podob in barv, saj je slon izjemno sveta žival na tajskem oz. v jugovzhodnem delu Azije. Budistični templji so tako polni vsebine in legend, da enostavno ne zmoreš vsega poskrkati v sebe, vsega tega znanja. Opaziš toliko različnih likov, oseb, ki so gotovo igrale pomembno vlogo v času Sidartove poti in raziskovanj preden je postal razsvetljeni buda.  Oziram se naokoli in opazim meniha, nune, ki pa so za razliko od menihov odete v bele halje. V raziskovanju novega je tako hitro začutiti prijetnost in umerjenost okolja templja. Enostavno se tudi sam kaj hitro znajdeš v plavajočih občutkih višjih vibracij, ki prežemajo templjski komleks. Poskusim se vrniti v realnost sedanjega časa oziroma med zemeljske vibracije in se ozrem naokoli kje je Sami, saj sem vezana na čas. Zagledam jo v prijetno zatopljenem klepetu z Robom. Zdi se mi, da je tam nekaj kemije in obojestranske simpatije, zato ju rajši pustim pri miru, a obdržim ju na vidnem polju. Prav tako se ozrem naokoli in preverim, če je kje v bližini še kdo izmed naših, morda Tee, a ne opazim nobenega zato se kar sama še malo odpravim na potep po razgledovanju tempeljskih lepot in skušam začutiti Budo in njegov način življenja. Vseskozi pa zaznavam izjemno spoštovanje in privrženost v Budo, ki je nevsiljivo in nenadležno,neagresivno za okolico. Čutim se eno s tem, čutim človečnost in spoštovanje do sočloveka in Zemlje. Čutim, da bi morali veliko več dati Zemlji lepega, veliko več ljubezni in nege kot ji dajemo.Zopet se izgubljam v svojih globokih razmišljanjih o živlenjeu, sebi in namenu vsega tega. V minem razpoloženju tavam naokoli in se učim, a vseskozi nekaj bdi nad menoj in me opozarja, naj ne pozabim na fizično bitje na ketero sem vezana tukaj in zdaj. Mislim, da je čas, da odpeketam k točki skupnega snidenja. Počasi smo se vsi zbrali na našem potovalnem kupčku, tam nekje na distanci smo opazili Teeja, kako zopet govori po telefonu. No, verjetno se kaj meni za prihod generacije 8ih popotnikov. Mi pa smo skupaj klepetali v prijetnem vzdušju in se vtapljali v naših pričakovanjih. Vsak je podaril svoj delež skupini in vsak del energije je polepšal naše raziskovanje Tajske, kar je le stopnjevalo vzudšje. Zdelo se mi je, da se tudi Tee iz dneva v dan bolj približuje nam in da nekje skupaj valovimo v istih vibracijah. Počasi se je oblikoval krog zaupanja in spoštovanja, predvsem na poti nas šestih posameznikov. Tako je vse skupaj, vsota vsega ustvarila zares že kar duhovno potovanje, saj je bil zaključek prav vseh, da je to potovanje resnično fantastično. Fantstika se je nadaljevala, čeprav z vožnjo nazaj proti hotelu med izpušnimi plini našega tajskega prevoznega sredstva. Ob prihodu v hotel nas je Tee opozoril, da bomo naslednji dan ob srečanju z lokalnim vodičem potrebovali potni list oziroma kopijo le-tega. Niti sanjalo se mi ni, da bo naš lokalni vodič na trekingu tako zabaven in smeh vzbujajoč,prijeten človek. Predvsem človek na mestu. Vendar je pred tem spoznanjem sledil še izjemno zanimiv večer obarvan s pravo Tajsko kulturno vsebino. Tudi tokrat se mi niti sanjalo ni, kakšna predstavitev in zbližanje s kulturo me čaka.

Ta trenutek se zdi najhitrejši in najbolj pristen način za priklic vseh tajskih spominov okušanje okusov Tajske kuhinje. Tistih osnovnih okusov, ki jih lahko le približno zadanem in si s svojimi čuti prikličem v spomin vsa čustva in dogajanje v meni med mojim potovanjem po deželi Tajski. Kar težko verjamem, da sem tako polna besed, da sem šele pri drugem dnevu pa že imam skoraj tri strani preobraženih čustev v besede in povedi.

Torej, moje resnično in iskreno spoznavanje Tajske in učenje o tajski družbi se je pričelo z dvema Američankama, sami in Kalene in seveda našim vodičem Teejem. Rob pa jo je ucvrl nekam po svoje do našega prvega premika proti severu. Dan po sestanku smo se dobili v recepciji hotela, da se odpravimo na prostovoljni izlet t.i. Canal Tour. Z vodičem smo se odpravile po zaudarjajočih ulicah Bangkoka in kot sem razbrala iz hitrega razmišljanja in še hitrejšega reagiranja Teea, smo gotovo iskali bližnjico do pomola, saj smo korakali po precej zakotnih ulicah,ki so se zdele kot labirint. Opazovanje medtem me je navdihovalo in vsrkavala sem ogromne količine novega,neznanega in izjemno vsebinsko polnega znanja. Razno slišane zgodbe in svarila o potepuških psih na ulicah Bangkoka niso izmišljene, saj jih je res ogromno, a večinoma ne izgledajo nevarni, pa ne zaradi pasme oz. česarkoli drugega, kar označi psa za nevarnega, pač pa zaradi izjemno pasivnih položajev, ki jih ti psi zavzemajo. No, predvidevam, da zaradi vročine in utrujajoče vlage v zraku. Vsi pa imajo približno iste poze. Božanje in ogovarjanje pa je nevarno. Na ulicah Bangkoka resnično vidiš marsikaj, a je toliko vsega materiala, ki se ti ponuja za razmišljati in obdelovati, da je kar težko vse povleči v sebe in si zapomniti vse detajle. Verjamem, da je tolikšna količina vsega, da nekaterih stvari ne bom mogla nikoli povedati, a obstaja velika verjetnost, da se mi bo mnogo stvari pojavljalo v sanjah, kar pa je tudi moja želja. Prav tako sem opazila, da Tee povprašuje domačine o poti, kam moramo iti, a bila sem popolnoma brez skrbi. Pravzaprav celotno pot potovanja nisem vedela kaj lahko pričakujem, vedno je bilo nekaj novega, nepričakovanega, a tako norega, da me še vedno polni z navdušenjem pa čeprav ne morem fizično izkusiti dogajanja. Tako smo prispeli do našega podolgovatega čolniča, z nečim perju podobnim ob krajih oz. repu in glavi čolniča. Vstopili smo, se posedli in pričela se je naša vožnja, ki niti ne vem koliko časa je trajala, a bila je z vetrom v laseh. Doživela sem prve stike s templji, Buda kipi in osebno spoznala kako živijo domačini v kolibah na vodi. Preprosto, a verjamem duhovno bogato in srečno življenje si delijo in živijo mnogi Tajci, verjamem da predvsem tisti neobremenjeni z globalizacijo in modernim svetom. Otroci, kopajoči se v precej umazani reki-roko na srce, so nam na vsakem čolničastem ovinku mahali in se nam nasmihali. Vodič med tem pove, da imajo otroci poletne počitnice in so prav zato še bolj razigrani. Prav prijetno in radostno je opazovati, kako so ti otroci veselih obrazov, ne zavedajoč se, kaj je kapitalizem in kako daleč je od tega trenutka njim materializem.Za trenutek sem skupaj z njimi skušala ujeti v preprostosti ujeto srečo in navdušenje v brezmejni svobodi ter začutiti tisti občutek neskončnosti brez skrbi. Uspelo mi je in skušala sem vzdrževati to neskončnost trenutka skozi celotno potovanje. Zdi se mi, da sem se zaljubila v Tajsko, deželo smehljaja.

Po našem čolničastem izletu z ladjico smo se odpravili proti,verjetno najbolj znanem templju v Bangkoku kot tudi na Tajskem, imenovanem Wat Po. Še pred ogledom pa sem v trebuhu začutila neznosen občutek lakote. Kako naj izrazim željo po hrani, sem pomislila,ne da bi izpadla center pozornosti. Ah,če se ne odpravimo na malico ali kosilce bom pač potrpela,saj je bilo okoli mene toliko lepote, ki je polnila občutek praznosti trebuha,ki je klical po Tajski pojedini. No, na mojo srečo pa se je vodič kmalu po mojem notranjem dialogu s lakoto, oglasil s popolnoma istim vprašanjem,namreč če smo slučajno lačne. Mislim,da smo bili vsi skupaj potrebni kvalitetne hrane. Ustavili smo se v prvi ob cestni »restavraciji«oz. je  bila to t.i. hrana iz ulice. Niti približno mi ni bilo jasno kaj bom dobila pred seboj za pojesti,gojila pa sem tudi še nekaj predsodkov o hrani z ulice in razmišljala o raznih opozorilih o driski in podobnih zadevah. Hitro sem opravila s tem in prav strastno pohlastala t.i. nudel soup, ki je bila slastna. Med našim obedovanjem sta me Američanki povprašali,če pri nas nimamo kitajskih in podobnih restavracij,ker nisem želela jesti s palčkami. Pa sem jima prijazno razložila,da seveda imamo azijske restavracije,vendar nekako ne maram jesti s palčkami.V tistem trenutku pa me Tee vpraša«you don t like nudels?« Pravzaprav je bilo to precej zaskrbljeno slišati iz njegovih ust,a sem ga kaj hitro pomirila,da me je napak razumel,da so nudelni odlični le s palčkami ne maram jesti. Obrok je bil res enkraten in me napolnil z novim Tajskim zagonom in energijo. Čeprav je bilo juhice preveč za moj želodec je bila res slastna. Ne le,da je bila slastna,za naše razmere je bila tudi napol zastonj. Plačali smo naš obrok in se odpravili proti templju. Morda nismo ujeli najboljšega trenutka za ogled templja, saj ga prenavljajo in je bil del kompleksa pravo malo,a urejeno gradbišče. Opazila pa sem tudi,da je Tee prišel v svojo vlogo entuziastičnega budista,saj se je pošteno razgovoril. Kot je že predhodno,ponosno poudaril,da je budist,mu je bilo tokrat to iz neotipljivega prebrati. Čeprav ga nisem vedno čisto razločno razumela,ker je njegova angleščina malce tajskega naglasa,sploh pa ker moj prvi jezik ni angleščina,sem se trudila kar največ vsrkati vase o legendi Buddhe. Pol tega mi je osebno prav gotovo budizem najbližja in najbolj domača religija vseh religij. Lahko bi rekla,da budizem najglobje čutim in ga na nekakšen svoj,unikaten način poskušam živeti. Ob ogledovanju prekrasne arhitekture budističnega templja,zlatih budovih kipcev in poslušanju razgovorjenega vodiča, sem se spomnila in kako vroče je pravzaprav tukaj in hkrati mi je šinilo,kako lahko nenadoma pozabiš na težko vlago v zraku in vroč zrak ob vseh lepotah novo videne dežele. Nenadoma sem zagledala tistega oranžnega meniha in zopet pozabila kako vroče je. Kljub temu,da menihi seveda niso prav nič posebnega na tajskih ulicah je mene prevzel pogled na njega .Težko je opisati vendar do budističnih menihov gojim posebno spoštovanje in čiste,lepe misli. V vodiču sem pred odhodom zasledila,da ni vljudno in spoštljivo buliti v meniha,sploh ne v oči in sploh ne za žensko,zato sem to spoštovala in pogledala stran. A prav verjetno je bil tudi ta moj pogled vstran precej očiten. Kljub vsej svoji svobodomiselnosti in flegmatičnosti sem vseskozi gojila spoštovanje do celotne tajske kulture,kljub manjšim spodrsljajem,ki so se zgodili,a o tem kasneje.

Ko smo si ogledali Wat po smo se s taksijem odpravili nazaj proti našem hotelu,kjer nas je čakal še preostali del naše skupine in od koder smo se odpravili proti železniški postaji in nato na spalni vlak,kjer smo skupaj prenočili našo prvo noč. Takrat se niti še nisem prav dobro zavedala oz. zaznavala vendar se je kasneje izkazalo,da je bil Tee rad v bližini nas treh,mene,Sami in Kalene in vse tri smo bile precej etične,odgovorne,zavedajoče se in bi si upala trditi vredne zaupanja. Kot bom tudi navedla v nadaljevanju je bil Tee precej zaščitniški do mene,zaradi nekega,meni recimo temu nepoznanega razloga. Vedno obstajajo špekulacije seveda in lastni notranji dialogi,prepričanja in nedokazana domnevanja.

Do tistega trenutka tudi nisem vedela kako zelo mi bo severni del Tajske s Chiang Maiem skupaj všeč in da se bom tam pravzaprav počutila kot doma,kljub temu da je to območje kjer ni morja in vonjav rajskih plaž in ni toliko turizma. Tam sem spoznala kako zelo se čutim z predeli,kjer je manj turizma,kako zelo mi je všeč drugačnost in kakšen navdušen,filozofski entuziast sem. Polna življenja in radovedna…da zaljubljena sem v svet,v potovanja in Tajsko…ne nisem se zaljubila v moškega,ljubim radovednost,raziskovanja,spoznavanje drugačnosti.To je moja ljubezen.Manjka mi le še moški pol,ki bi me v teh razmišljanjih in čutenju dopolnil in skupaj bi dala svoj delež človeštvu.

Še zadnjič pred našim odhodom smo se srečali s hotelom v katerem sem jaz prenočila dve noči. Spet sta nas na vhodu pričakala dva prijazna nosača,ki sta skrbno varovala našo čakajočo na odhod se prtljago,naše popotniške nahrbtnike.Ko smo vsi štirje prispeli nazaj pa smo se me tri spoznale s še preostankom deklet  s katerimi smo v naslednjem tednu oblikovali izjemno harmonično,zaključeno,pustulovsko skupino skoraj da nomadskih popotnikov. Že pri vstopu v recepcijo sem vzdolž zagledala klepetuljasta dekleta. Prepletejočih,segajočih se iz rok  v roke smo se predstavili drug drugemu. Vsaka je bila na svoj način posebna,smešna,lepa,mirna,divja,energična,bizarna,malce zamorjena,vesela. Prav gotovo sem najbolj prijeten prvi stik,ki mi je posredno izrekel željo po spoznavanju moje države in kulture ter mene,doživela s Kelly in Kanade. Segla mi je v roko,povedala svoje ime,jaz njej svojega in dejala »from Slovenia?« bila sem kar malce presenečena,potem mi je razložila,da nima nič konkretnega s Slovenijo,le sodelavca,ki je imel ravno pred kratkim delovni obisk Slovenije. No, tudi to je meni pomenilo nekaj zelo prijetnega in nekaj mi je padlo od srca,da pa le nekdo pozna Slovenijo in se ob spoznavanju z menoj ne sprašuje iz kako zaostalega predela sveta prihajam. Na nek način se mi je izpostavila tudi argentinka, bila je lepa,pravo dekle in edina,ki ni bila iz USA ali Kanade. Zaradi prevladujoče populacije Kanadčanov in Američanov sem bila skoraj prepričana,da bosta moji američanki zamenjali skupino in da se bom povezala z Argentinko,a temu ni bilo tako. Sami in Kalene sta ostali moji zvesti prijateljici skozi cel teden oziroma smo si bile zveste prijateljice ena drugi. Ob tem bi vzela to priložnost in izrazila globoko spoštovanje,ki ga čutim do Sami,59-letne Američanke iz Aljaske, po izobrazbi filozofinje,pred upokojitvijo delujoče na področju človeških virov. Sami oddaja od sebe izjemno pozitivno,vitalnost,pogum in radost ter velikansko človeško toplino,ki je nalezljiva.Zabeležila bi tudi podatek,da je delovala prostovoljno v Himalaji in da se zdaj zdaj odpravlja V Bocvano prav tako voluntersko.Prepričana sem,da bo ostala zapisana v mojem srcu celo življenje. Na hitro da sestavim našo skupinico prvega, severnega tedna: Sami,Kalene,Kelly,Tiffany,Silvina,Rob,Sara,jaz in Tee. Tee je naročil taksije in trije skupaj smo se odpeljali proti železniški postaji. Tukaj smo imele že prvo zanimivo prigodo,ki smo jo delile s skupino. Torej, skombiniramo se po avtomobilih,misilm da se je naš taksi odpeljal drugi,a je iz izhoda hotela zavil v drugo smer od prvega. Iskreno, sama niti nisem opazila tega, punci pa se nista dosti menili, saj smo se počutile varno in prav tako smo bile prepričane, da smo v dobrih rokah. Kar smo seveda tui bile, le da nas je taksisi hotel odpeljati proti letališču in ne proti železniški postaji. Po naklučju nas je med vožnjo v sklumpani angleščini povprašal »train station?« Naš odgovor je bil seveda pritrdilen.On pa nam je razložil,da smo bili že na pol poti proti letališču. Ne ne nismo želele iti domov, naša prava pustolovščina se je šele pričela. Še dobro,da je Tee naredila zadosti veliko rezervo od odhoda iz hotela do odhoda našega spalnega vlaka.No, z izjemo malo daljšega čakanja na nas tri, ni bilo katastrofe, bile pa smo prav gotovo zadnje prispele iz skupine. Ne vem zakaj,vendar skozi celotno potovanje mi je vse delovalo domače,poznano,vse sem sprejemala z izjemno neobremenjajočim se občutkom veselja. Železniško postajo sem si v grobem predstavljala veliko bolj nenavadno in natrpano z čebljajočimi se ljudmi,morda še živalmi.kot se je izkazalo sem se kar pošteno zmotila,saj je bila postaja za razmere Tajske na nivoju.Velik prostor,predvsem enostaven z veliko trgovinc in restavracij oz.snack bari. Mi smo si našli svoj prostor pod streho postaje čakajoč se na bording za vlak. Izmenjavali smo se,saj je nekdo moral skrbeti za naše napolnjene nahrbtnike. Med tem pa smo imeli dovolj časa,da smo se pričeli bolj spoznavati. Deležna sem bila precej vprašanj,a tudi sama sem jih postavljala saj sem bila v družbi izjemnih ljudi med katerimi je bilo tako čutui veliko pozitivne energije.Poleg že omenjene Sami, bi predstavila še osatli del naše ekipe, in sicer vnukinja Kalene,22-letno, inteligento dekle,kot prostovoljka dela v ameriški vojski-zračna sila,drugače študentka,zaznavala sem jo kot izjemno močno osebnost,trdno in iznajdljivo, v notranjosti radovedno in navdušeno,vendar stežka to pokaže navzven, druga zanimiva oseba je prav gotovo Sara iz Vrgina-je,trenutno dela že drugo leto,če se ne motim na Japonskem kot učiteljica otrok angleščine,njen partner pa je škot,naš t.i. fruit shake Kelly,posebna umetnica,grafična oblikovalka pri Coopersih,že na videz deluje posebna in inteligentnamalo genijalna kot jaz temu rada rečem,Silvina agentka v turistični agenciji,Rob ki je izgledal pravi razsvetljeni možakar,ki pa ni govoril dosti o sebi in še Tiffiny. Med našo vneto debato nas Tee opomni, da je čas, da se odpravimo proti vlaku. Razdeli nas v skupine po dva, skaterim si bo vsak delil pograd na vlaku in meni samozavestno reče »and u are coming with me«. Ups, sem pomislila,no v naslednji fazi bolj uau,američanki pa sta me hecali,da bom lahko zbirala kdo bo na vrhu. Tam sem že dobila nekaj vsebine,ki sem jo lahko premetaval in obračala. Vzel je mene in nasproti posadil Sami in Kalene. Pričetek poti je kazal na tišino,saj smo bili precej utrujeni, a kaj kmalu naju je s Sami zagrabil delerij smeha,ki je bil prav gotovo posledica utrujenosti. Ker imaš vedno dve izbiri, je bila tudi tokrat izbira samopomilovanja ali pa doza smeha,ki ti da veliko povratne energije. Mislim, da smo v tistem trenutku že pričele loviti začudene poglede v smislu kaj se pa tam dogaja. Običajno je takšen smeh pošteno nalezljiv, a tokrat, verjetno zaradi utrujenosti tudi ostalih in še ne tako zaupno sklenjenih poznanstev, ni bil. Tudi midve sva se s časom umirile, pravzaprav sva bile na koncu prve, ki sve zaspale oz.kazali znake zaspanosti. Še pred našim vlakolozno-skupinskim spanjem so nam postregli slastno večerjo. Kdo bi si mislil, da na vlaku lahko dobiš postreženo tako dobro hrano. Prišel nas je pogledati tudi Rob, saj je bil v 1.razredu in je imel svojo »sobico«, a očitno ga je zgrabil dolgčas in je prišel po energijo k nam. Na žalost smo bili v večini že bolj ali manj na ničli z energijo, a vseeno smo rekli par besed. Večerja je prišla in ob svojem plitvem prehranjevanju sem prikrito opazovala Teeja kako strastno hlasta svoj večerni obrok. Hitro sem opazila, da ima rad dobro hrano in se je, verjamem, skoraj nikoli ne brani. Takrat se mi zdi, da sem ga še bolj začutila in zdel se mi je na nekakšen način precej znan. Kot, da bi ga poznala od prej. Pred spanjem, po večerji pa sem v roke vzela svojo knjigo in jo prebirala dokler možje niso pričeli sestavljati pograde za spanje. No, res nisva izbirala s Teejem kdo bo spal na vrhu, saj sem si kar sama izbrala vrh, precej spontano z mislijo, če bo slučajno kaj za ukrepati, da je on spodaj in mu ni treba še laziti dol iz pograda. Kot se je izkazalo v naslednjih dnevih mu je dno pravzaprav najljubše. V lično oblikovani pograd,sem se skobacala po stopničkah navzgor in si ogledala moj mali prostorček za spanje. Ne vem zakaj in kdaj je to nastalo, vendar Tee se je ponudil, da mi shrani moj velik ruzak in ga skrbno pazi v svojem prostorčku. Najprej sem pomislila…mu lahko zaupam…enostavno je ta misel tako hitro odšla iz in od mene, da sem mu izročila svoj nahrbtnik. Ko pomislim zdaj je bila to verjetno bolj vcepljena slovenska sumničavost v vse in vsakogar, a kaj hitro, kot že rečeno, sem se otresla tega in poslušala svoj občutek, ki se je izkazal za pravega, saj je Tee izjemno etičen človek. Se pa še danes sprašujem, zakaj je vzel moj nahrbtnik in prevzel to odgovornost, drugih pa se še dotikati ni hotel??? No, konkretnega odgovora na verjetno ne bom nikoli dobila, a moji notranji odgovori bodo vedno obstajali.

Torej, skobacala sem v svojo posteljo, ki ni buila nič slabša od domače in počasi potonila v sanjavi spanec. No, ravno sanjavi ni bil, bil pa je kar kvaliteten glede na hrupne okoliščine. Kar domnevala sem, da Tee morda smrči in izkazalo se je za resnično. Toda ni bil glasen, le rahlo smrčanje pač, a mene moti vsakršno smrčanje, vendar njegovo je bilo na nek način ljubko. Kljub vsemu sem si zaradi vsega hrupa v uho potisnila zamaške proti hrupu in tako mi je bilo omogočeno spanje.

Naslednji dan sem ure pred sestankom malo lenarila, si ogledovala, spoznavala in se nasmihala tajcem. Občutki, da me je usoda pripeljala na Tajsko med te ljudi je bil čedalje lepši in iz ure v uro bolj intenziven. Prav neučakana sem bila, ker sem se veselila spoznavanja novih ljudi iz različnih koncev sveta. Čakalo pa me je še eno presenečenje, namreč bila sem prepričana, da bo naš vodič ali Kanadčan ali pa Američan in na koncu se je izkazalo, da je bil to pravi Tajec z dušo, budist. Če si naredim hitro sliko njega sedaj, ko ga poznam, moram reči, da ni prav veliko skakljal naokoli in nas iskal. Pravzaprav je tik pred določeno uro govoril po telefonu tako da sploh nisem bila prepričana ali je gost hotela ali vodič ali član naše ekipe. Temu je tako tudi zato, ker ni ravno tipičen Tajec, mislim po fizični konstrukciji. Lahko rečem, da je nekakšen moderni Tajec, ki se zaveda svojih kvalitet in prednosti tega da je Tajec in da ne zgleda kot tipičen Tajec. Na sestanku smo bili štirje člani ekipe in on z imenom Tee. Še štiri dekleta so manjkala zaradi letaliških obveznosti. Morda bi dodala le še to, da sem s Teejeve strani zaznala precejšnjo profesionalnost, zadržanost v čustvih pa je tako ali tako značilna za njih, pravi frajer sem si mislila, ki na začetku niti ni kazal nekakšne velike zavzetosti in zanimanja. Pravzaprav je bolj vse skupaj kazalo na to kot da smo pač še ena skupina izmed mnogih, kar tudi smo bili, vendar pa se je kasneje izcimilo povsem drugače, tudi za njega. Videti je bil precej razmišljujoč človek. Jaz pa sem v skupini zelo hitro navezala stik z Američankama iz Aljaske in Oregona, stara mama in vnukinja. Kakšno presenečenje, ta stara mama sploh ne zgleda stara mama, pač pa starejša sestra. Prijazno me povabita na večerni sprehod in skupno večerjo. Na tisti točki se je za mene pričela prava Tajska, s pravimi ljudmi, za katere sem vedela, da so nekje tam zunaj. Ljudje, ki ti pomagajo iti višje, ljudje ki ti nekaj pustijo, te naučijo in te porinejo naprej, ljudje ki ti dajo vedeti, da smo tukaj zato, da rastemo, se širimo in gremo le naprej, da pomagamo in sledimo čistosti ljubezni do vsega in vseh. Ljudje, ki tvoja zarjovela prepričanja obrnejo na glavo in jim postavijo nove temelje, ki ti odprejo mnoge nove nevidne poti in te pahnejo v svet razmišljanja in samozavedanja, ki te prisilijo da se vprašaš kaj je sploh pomembno in kaj je moje poslanstvo,kdo sem, zakaj sem?? To so izjemni ljudje, ki jih bom za vedno nosila v srcu in delček njih bo vedno ostal v meni. Napolnila sem se z novim zakladom in želim se učiti, želim še potovati in spoznavati takšne in še bolj razsvetljenje posameznike, želim učitelje življenja. Hvala vesolju, da mi je poklonil Sami iz Aljaske in Kelly iz Kanade in seveda Teeja iz Tajske. Ter hvala za vse ostale. Čisto prvi stik sem doživela z 59-letno Sami. Pravzaprav se mi je v hipu zdela prikupna in prijetna. No, kasneje sem bila tudi njena hči J Prikupnost in prijetnost sta se v naslednjih minutah, urah in dnevih izkazali za resnično.

Po res zelo kratkem premisleku, da se letos, ko se doma obeta še sneg in je še mraz, odpravim na popotovanje po izjemno vroči Tajski, je končno prišel tisti veličasten 17.marec, ko sem se s starši odpravila proti letališču Munchen, kjer me je čakalo letalo, ki je letelo najprej proti Dusseldorfu in nato naprej proti Bangkoku.  V Dusseldorfu sem prebila kar 9 ur preden smo imeli vkrcanje za let proti Tajski. Zato sem imela že takrat obilico časa na razpolago, da sem si lahko ustvarjala lastne slike in morda manjša pričakovanja o popotovanju po Tajski. O deželi resnično nisem vedela veliko, saj sem se za potovanje odločila precej na hitro in po »naključju«. Danes na tem mestu lahko zatrdim, da mi je bila dežela smehljaja usojena vključno z vsemi sklenjenimi poznanstvi. Lahko bi dejala, da sem doživela par tedenski deja vu.

Ob lastnih razmišljanjih in sanjarjenjih je devet ur čakanja relativno hitro minilo in že sem bila na letalu na poti proti Bangkoku. Skoraj enajst urno vožnjo sem docela prespala, ko smo pričeli pristajati pa sem se prebudila v izjemno sončno in svetlo Tajsko jutro, saj smo v Bangkoku pristali malo po 10h zjutraj. Že ob samem bližanju letala Tajskim tlem me je fasciniralo. Riževa polja, palme, jungla in vse ostale posebnosti monsunskega podnebja in rastja so me prevzela. Prav tako me je zajel občutek neskončne radosti ob misli, da sem si izpolnila še eno željo in se sama podala na pot raziskovanja neznanega, drugačnega.

Že ob prihodu na letališče sem doživela prve prijetne stike s Tajci in se srečala z nasmejanimi in prijaznimi obrazi domačinov. Na izhodu pa me je čakal moj taksist, ki me je peljal do naše točke srečanja, hotela. Bil je izjemno prijazen gospod, ki ni znal veliko angleško, a se je vseeno trudil da mi je razložil mimoidoče posebnosti. Hitro sem začutila notranji ponos Tajcev in spoštovanje, ki ga gojijo do kraljeve družine. Najina vožnja je bila bolj ko ne v tišini, saj tudi sama nisem čutila potrebe po besedičenju. Zelo sem si želela opazovati novo deželo in vsrkati v sebe  veliko opaženega. Toliko novih in drugačnih stvari, ljudi in narave, da enostavno ne utegneš veliko govoriti. Na vsake toliko časa sem mu postavila le kakšno vprašanje, da sem lahko potešila svojo neustavljivo radovednost. Medtem, ko mi je on razlagal, da so Bangkokške ceste polne prometa in da je običajno velika gneča na cesti in mi na nek način opravičeval situacijo, da še ne bova kmalu prispela do hotela, sem jaz pomirjeno in radostno opazovala in se učila. Kako nenavadno, a ljubko. Sproščanje in hlajenje domačinov, na pločnikih ob glavni cesti in lovljenje rib v reki ob glavni, zelo prometni cesti sem vzela izjemno poučno in z zanimanjem. Daleč je svet materializma in kapitalizma trenutno za mene, sem pomislila. Res je bilo tako, vse te tedne.

Ob prihodu v hotel so me pozdravili prijazni, ustrežljivi in nevsiljivi nosači, ki so mi pomagali, da sem se udobno namestila v svoji sobici. Prav prijeten Tajski gospodič je prijel moj težak nahrbtnik in ga ponosno odnesel s seboj v mojo sobo. Niti ne vem, ali je pričakoval ali ne, vendar jaz sem čutila potrebo, da mu izročim nekaj napitnine. Ker nisem imela še nič batov, sem mu ponudila kar evre. Bil je izjemno vesel in resnično hvaležen za en sam euro, ki sem mu ga izročila.

 Zatem sem imela cel dan in pol prostega časa, da sem se podala na ulice starega dela Bangkoka in se privadila na novo klimo in ljudi. Res nisem potrebovala veliko za prilagoditev, saj je Tajska in najverjetneje cel južni del Azije, precej prijazen turistom in popotnikom kot sem to bila v tistem trenutku jaz. Prav tako pa sem bila izjemno neučakana, saj sem si močno želela spoznati našo popotovalno skupino. Hkrati sem bila prepričana in tudi vesela, ker sem se zavedala dejstva, da bom v skupini edina slovenka. Kar pa je pomenilo, da obstaja velika verjetnost, da nekateri ne bodo poznali Slovenije, tisti ki pa jo bodo pa jih bo zanimalo marsikaj o zgodovini in dogajanju pri nas. Kasneje so se moje domneve izkazale za resnične. No, še pred dejanskim srečanjem in uvodnim spoznavanjem pa je bil pred menoj praktično še cel dan. Ker nisem imela prav nič batov in ker se je obetal vikend, ko so vse banke zaprte, sem se odločila, da moram poiskati menjalnico, kjer bom lahko menjala denar. Kot imam to v navadi sem seveda najprej povprašala v recepciji, a z njihovo prijazno-polomljeno angleščino nisem prišla prav daleč. Kljub temu je moj iskreni nosač razumel kaj sem želela, se mi opravičeval, da je njegova angleščina bolj slaba, a vseeno mi je znal razložiti kako priti do najbližje menjalnice. Kljub temu, da ga nisem prav dobro razumela in da v recepciji hotela niso imeli nobenega zemljevida sem si rekla, pa kaj čem drugega. Podajmo se na ulice Bangkoka brez zemljevida in se poskusila zanesti le na svoj spomin. Hkrati sem upala, da ne bo veliko zavojev v levo in desno, kajti v tem primeru bi lahko kaj hitro izgubila sled oz. pot po kateri sem korakala.Šla sem malo po njegovih besedah, malo po občutku, nekaj pa sem povprašala mimoidoče. Večinoma sem iskala turiste, saj tajci ne vedo prav veliko o angleščini. Prvi koraki so bili izjemno previdni, nikjer nobenih turistov, kaj je zdaj to…sem se vprašala. Takrat še nisem natančno vedela, da sem locirana v starem delu mesta, kar pomeni precej pristno Tajsko. Srečam prvega izgubljenega turista. Iz pojave sem na daleč prebrala, da mi bo postavil neko vprašanje in res mi ga je, prav tako jaz njemu. On meni »can u show me on the map where are we« in jaz njemu »do u know where the nearest exchange office is« Niti jaz njemu nisem mogla pomagati niti on meni in skupaj sva ugotovila, da sva oba ravno prispela na Tajsko. Rekel mi je good luck in jaz njemu nazaj. Pa sem odkorakala naprej, poskušala čim bolj neopazno, morda še precej obremenjeno z vsemi »slovenskimi« občutki živeče škatlice. A medtem, ko sem opazovala raznolikost Bangkoka in skušala začutiti utrip Tajske sem zaznavala, kako vzajemno odpadajo iz mene vse možne omejitve in zadržki, ki so lahko tako težki in obremenjujoči. Enostavno sem si tokrat želela biti čisto brez barier in zavor. Na srečo sem kmalu zatem naletela na sicer izjemno nenavadnega angleškega turista, ki pa mi je povedal kje je menjalnica in hkrati dodal, da naj ne poslušam domačinov preveč. Ta njegova izjava je sicer zvenela precej sarkastično, v smislu da so itak neumni in kar nekaj blebetajo. No, pa vendar, pomagal pa mi je. Medtem, ko sem 2krat zašla iz prave smeri, sem nato le prikorakala do rumene manjše stavbe, ki je bila menjalnica. Tam sem zamenjala denar in se odpravila nazaj proti hotelu. Ura je bila že precej pozna, pa tudi časovna razlika me je malce utrujala tako da sem se odločila pošteno naspati pred naslednjim dnem, ko smo se spoznali s skupino.

…well Thailand treated me good….čutin,da sem s tem,mnogo prekratkim pustulovskim popotovanjem po Tajski,dokončno ugotovila da sem nepobolšljiv entuziastičen idealist,ki se na drugi strani uči krotiti svojo  občasno melanholijo…skozi popotovanje sem vsrkala polno energije…tako,da imam včasih občutek,da me bo kar razneslo …no, pa pustimo moje občutke in razmišljanja rajši ob strani…. …vidim,da se tudi moja slovenščina počasi izboljšuje….glede na to,da sem vas “opremila” z nekaj maili med mojo avanturo sem se odločila,da bom z vami podelila tudi zaključne misli in nekaj občutkov ob vrnitvi domov…moram priznati,da je bil za mene osebno precej večji šok vrnitev v Evropo kot pa prihod v tako drugačen svet kot je Azija oz. Tajska…tukaj sem za kanček morda presenetila samo sebe, saj sem pričakovala, da bom potrebovala več časa za prilagoditev na drugačno klimo,kulturo,ljudi,…a sem ugotovila, da sploh nimam teh problemov….tako da Vietnam,Laos,Kambodža in morda ponovno Tajska vabi Mojco…hehehe… …če zaokrožim naše potovanje….glede na to,da je bilo to izjemno pustulovsko in precej nomadsko potovanje,je izjemno pomembno da smo se mi kot skupina dobro ujeli in znali popestriti naše dogajanje…jaz osebno sem se kar intenzivno povezala s Kanadčanko Kelly,američankama iz Aljaske in vodičem Teejem…nekako smo sklenili krog zaupanje in medsebojnega spoštovanja…delili pa smo si tudi precej podobne misli in poglede na življenje in razna druga filozofska vprašanja in poglabljanja…prav hvaležna sem,da mi je bilo namenjeno spoznati ljudi s katerimi sem (smo) se tako dobro ujeli…kaj ne, saj ima ena izmed američank diplomi iz filozofije..vodič pa je budist, ki je bil en mesec tudi menih,vendar sej je tej poti odpovedal,ker so potrebna ogromna odrekanja…hahahaha…predvsem odrekanja,ki temeljijo na fizičnem nivoju…hehehehehehehehe…

.lahko rečem,da sem za naše razmere videla že kar precej sveta,spoznala kar nekaj ljudi iz celega sveta..prav tako smo se družili in na nek način povezali,a to potovanje s to skupino ljudi je čista številka 1…moje osebno mnenje je,da brez nas skupaj tudi doživetje Tajske kulture in dežele nebi bilo takšno kot je…kljub vsemu lahko opišem Tajsko kot resnično deželo smehljaja…prijazno turistom…turistom uživačom kot tudi pravim popotnikom…kot povsod po svetu tudi ta dežela seveda ni in ne more biti popolna…večina verjetno veste,da je tukaj ogromno prostitucije….namenjene predvsem zahodnjakom, ki po domače povedano hladno nabijejo lepo Tajko…prav gnusno je videti,kako debel,okrogel nemec koraka naokoli z lepo,postavno tajko, ki ji je to preživetje…največ prostitucije je seveda na turističnih otokih (Phuket in Ko Samui)…no, meni osebno Ko Samui(ki sem ga tudi obiskala) ni ravno pri srcu…predvsem zato,ker na vsakem koraku lahko srečaš zahodnjake, ki jim je ležanje na plaži,napajanje z alkoholom in nabijanje tajk največji užitek…tajci, ki živijo na tem otoku se najverjetneje dobesedno skrivajo, saj sve s Kelly morale opraviti kar pošteno raziskovanje vasic in kotičkov, da sve našle predel z večimi tajci…da ne bom le kritizirala tga turističnega otoka…sama narava,plaže…torej sam otok brez turistov…lahko rečem da je pravi rajski biser…plaže so prava verzija power point prezentacije,ki krožijo naokoli med nami po mailu…saj veste..tiste plaže, ob katerih se večina slinimo …kljub tej malenkosti o prostituciji,ki bi vsakega nepobolšljivega idealista zadela ..pa lahko Tajsko obarvam izjemno pozitivno in svetlo…

…naša pot nas je vodila od Bangkoka proti severu…kjer smo se spoznali z drugim največjim mestom Tajske Chiang Maiem…prekorakali 3-dnevni treking po posušeni jungli…obiskali tradicionalne vasi, kjer še živijo pristni prebivalci izgnani med vojno iz sosednjih držav..spali v kolibah,pekli na ognju,jedli z rokami in se umivali v reki..in imeli “žurerske” večere z vodičem ob kitari in nekaj kapljicah njihovega alkohola… …jahali slone in raftali z bambusovimi splavi….s severa smo se vrnili nazaj v Bangkok in se dan za tem odpravili še proti jugu….kjer sve imele s Kelly zanimivo izkušnjo z junglo na jugu,ki pa je malo drugačna od tiste na severu…saj je tam veliko bolj vlažno podnebje, kar je seveda godno za razne žuželke…frajerke,ni naju pustila radovednost na miru in sve vodiča povprašale, če greve lahko malo potešiti radovednost v gozd…ker je šlo za zavarovan del jungle sve pač domnevale,da gre za klasični nacionalni park,kjer naj nebi bilo nič posebnega…no, pač odvisno katero pot izbereš….medve sve želele videti prekrasne slapove do katerih je bila pot že po skici zemljevida videti precej zahtevna in kar precej visoko…ah, pa kje bo to zahtevno za naju,po trekingu na severu pa res ne more biti…pa še Kelly je iz Kanade in jaz iz Slovenije, kjer se pa ja veliko treka in hodi….pa sve šle…precej neprimerno obute in oblečene…jaz kratke hlače,majjico in obute tevice…ona prav tako kratke hlače,majico, a vsaj bolj primerne čevlje…pa greve…hodive hodive….Kelly vmest ogromno fotografira,ker je prava umetnica in je to njen strasten hobby…počasi me korakave…na kar prva ovira…napad mravelj….ok to ni nič takega….pikajo pa kot sto mater…jaz pametna pa odprto obutev….nakar sve že pričele ugotavljati, da sve pravzaprav neprimerno obute in oblečene….pot postaja čedalje bolj strma polna korenin..potke pa vse ožje in ožje…pravzaprav je tole spominjalo že na manj intenzivno plezanje…vmest srečave neko turkinjo,ki treka….ona je oblečena in obuta konkretno….no, tole najino ne bo štimalo…pa vseeno vztrajave…jaz vmest padem na rit i8n se umažem po celi levi strani…woohoooo.super….medtem poslušave zvoke živali….dvigave pogled proti visokim drevesom in raznim nama neznanim rastlinam..v upanju da bove opazile kakšno opico ali nenavadno ptico…žal nič…le enkrat sve ujele zvok opice..vendar so drevesa zelo visoka tako da jo je bilo nemogoče opaziti…rineve vse bolj globje v junglo…ura je bila tudi že precej pozna,saj nama je vodič rekel da morave biti pred 18h nazaj da se ne bo stemnilo in bove v velikem zosu …radovednost včasih res ne pozna meja… …zagledave nekaj sumljivega…polno polomljenih dreves,velikih,močnih dreves,bambusov…hmhm…ok…gotovo gre za živali…prečkave nekaj potokov…zdi se nama da slišive zvoke padajoče vode slapa…nakar Kelly obstoji..in prične cviliti….jaz jo pogledam in se tepe po nogah…napad pijavk!!!!! fuj..pogledam svoje noge…oooooo beddd pijavke….in kup drugih letečih žuželk…oooo beddd…don¸t panic…marskikdo bo rekel,saj so le pijavke…ampak je prav nagnusno videti,kako ti neka temna zadeva pije kri….jaz sem namreč eno odkrila šele ko smo se vrnile nazaj k bungalovom in vodiču on pa je odkrila da ima v vratu neko klopu podobno zadevo…le da je bilo mnogo večje,bolj boleče in zelene barve…da smo dobesedno bežale iz južne jungle pa je bila pika na i informacija bežne popotnice, ki nama je dejala da so polomljna drevesa posledica obiska divjih slonov….in dodala da se prav zaradi tega tudi ona po hitrem postopku vrača nazaj….vodič se nama je le prešerno smejal še dva dni za tem,ker zanj to pač ni nič posebnega…ter dodal da to ni nacionalni par ampak jungla …kar težko je verjeti da sem dejansko korakala tam…medve pa sve imeli odlično zgodbo za ostale člane naše ekipe… …ja ja dnevi so kar šibali na tajskem…ni bilo veliko,že smo se znašli na zadnjem otoku Ko Tao…želvjem otoku…pravi zlati rajski biser…in sončne opekline+47 stopinj…mislim da mi boste brez problema verjeli na besedno,če vam rečem da fen ki naj bi hladil v sobi ni ravno obračal hladnega zraka,ampak vroč zrak…tako da ni bilo ravno neke koristi od njega…jaz sem noč prebila oblečna v mokri majici in pokrita z brisačo…kar sem seveda naredila namenoma..saj sem oboje namočila v hladno vodo in se tako vsaj malo shladila…morje je bilo pa tako ali tako še bolj vroče kot zunaj..vsaj monsun nas je enkrat pošteno osvežil,če že ne drugega .jah jah..še bi lahko razpredala…v neskončnost….

…res je težko opisati kaj sem prinesla s seboj iz dežele vzhoda…kot si dejal Boštjan…prideti iz monsunskega podnebja v kapitalistično državo(podjetje) je težka….počasi..res počasi padam nazaj…kljub vsemu se počutim prijetno,svobodno melanholično….vsaj kolendar opic na steni v moji sobi me spominja in popelje tja nazaj….in seveda kup spominov,ki jih nosim globoko v sebi…

papa pustolovka Mojca

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!