Ta trenutek se zdi najhitrejši in najbolj pristen način za priklic vseh tajskih spominov okušanje okusov Tajske kuhinje. Tistih osnovnih okusov, ki jih lahko le približno zadanem in si s svojimi čuti prikličem v spomin vsa čustva in dogajanje v meni med mojim potovanjem po deželi Tajski. Kar težko verjamem, da sem tako polna besed, da sem šele pri drugem dnevu pa že imam skoraj tri strani preobraženih čustev v besede in povedi.
Torej, moje resnično in iskreno spoznavanje Tajske in učenje o tajski družbi se je pričelo z dvema Američankama, sami in Kalene in seveda našim vodičem Teejem. Rob pa jo je ucvrl nekam po svoje do našega prvega premika proti severu. Dan po sestanku smo se dobili v recepciji hotela, da se odpravimo na prostovoljni izlet t.i. Canal Tour. Z vodičem smo se odpravile po zaudarjajočih ulicah Bangkoka in kot sem razbrala iz hitrega razmišljanja in še hitrejšega reagiranja Teea, smo gotovo iskali bližnjico do pomola, saj smo korakali po precej zakotnih ulicah,ki so se zdele kot labirint. Opazovanje medtem me je navdihovalo in vsrkavala sem ogromne količine novega,neznanega in izjemno vsebinsko polnega znanja. Razno slišane zgodbe in svarila o potepuških psih na ulicah Bangkoka niso izmišljene, saj jih je res ogromno, a večinoma ne izgledajo nevarni, pa ne zaradi pasme oz. česarkoli drugega, kar označi psa za nevarnega, pač pa zaradi izjemno pasivnih položajev, ki jih ti psi zavzemajo. No, predvidevam, da zaradi vročine in utrujajoče vlage v zraku. Vsi pa imajo približno iste poze. Božanje in ogovarjanje pa je nevarno. Na ulicah Bangkoka resnično vidiš marsikaj, a je toliko vsega materiala, ki se ti ponuja za razmišljati in obdelovati, da je kar težko vse povleči v sebe in si zapomniti vse detajle. Verjamem, da je tolikšna količina vsega, da nekaterih stvari ne bom mogla nikoli povedati, a obstaja velika verjetnost, da se mi bo mnogo stvari pojavljalo v sanjah, kar pa je tudi moja želja. Prav tako sem opazila, da Tee povprašuje domačine o poti, kam moramo iti, a bila sem popolnoma brez skrbi. Pravzaprav celotno pot potovanja nisem vedela kaj lahko pričakujem, vedno je bilo nekaj novega, nepričakovanega, a tako norega, da me še vedno polni z navdušenjem pa čeprav ne morem fizično izkusiti dogajanja. Tako smo prispeli do našega podolgovatega čolniča, z nečim perju podobnim ob krajih oz. repu in glavi čolniča. Vstopili smo, se posedli in pričela se je naša vožnja, ki niti ne vem koliko časa je trajala, a bila je z vetrom v laseh. Doživela sem prve stike s templji, Buda kipi in osebno spoznala kako živijo domačini v kolibah na vodi. Preprosto, a verjamem duhovno bogato in srečno življenje si delijo in živijo mnogi Tajci, verjamem da predvsem tisti neobremenjeni z globalizacijo in modernim svetom. Otroci, kopajoči se v precej umazani reki-roko na srce, so nam na vsakem čolničastem ovinku mahali in se nam nasmihali. Vodič med tem pove, da imajo otroci poletne počitnice in so prav zato še bolj razigrani. Prav prijetno in radostno je opazovati, kako so ti otroci veselih obrazov, ne zavedajoč se, kaj je kapitalizem in kako daleč je od tega trenutka njim materializem.Za trenutek sem skupaj z njimi skušala ujeti v preprostosti ujeto srečo in navdušenje v brezmejni svobodi ter začutiti tisti občutek neskončnosti brez skrbi. Uspelo mi je in skušala sem vzdrževati to neskončnost trenutka skozi celotno potovanje. Zdi se mi, da sem se zaljubila v Tajsko, deželo smehljaja.
Po našem čolničastem izletu z ladjico smo se odpravili proti,verjetno najbolj znanem templju v Bangkoku kot tudi na Tajskem, imenovanem Wat Po. Še pred ogledom pa sem v trebuhu začutila neznosen občutek lakote. Kako naj izrazim željo po hrani, sem pomislila,ne da bi izpadla center pozornosti. Ah,če se ne odpravimo na malico ali kosilce bom pač potrpela,saj je bilo okoli mene toliko lepote, ki je polnila občutek praznosti trebuha,ki je klical po Tajski pojedini. No, na mojo srečo pa se je vodič kmalu po mojem notranjem dialogu s lakoto, oglasil s popolnoma istim vprašanjem,namreč če smo slučajno lačne. Mislim,da smo bili vsi skupaj potrebni kvalitetne hrane. Ustavili smo se v prvi ob cestni »restavraciji«oz. je bila to t.i. hrana iz ulice. Niti približno mi ni bilo jasno kaj bom dobila pred seboj za pojesti,gojila pa sem tudi še nekaj predsodkov o hrani z ulice in razmišljala o raznih opozorilih o driski in podobnih zadevah. Hitro sem opravila s tem in prav strastno pohlastala t.i. nudel soup, ki je bila slastna. Med našim obedovanjem sta me Američanki povprašali,če pri nas nimamo kitajskih in podobnih restavracij,ker nisem želela jesti s palčkami. Pa sem jima prijazno razložila,da seveda imamo azijske restavracije,vendar nekako ne maram jesti s palčkami.V tistem trenutku pa me Tee vpraša«you don t like nudels?« Pravzaprav je bilo to precej zaskrbljeno slišati iz njegovih ust,a sem ga kaj hitro pomirila,da me je napak razumel,da so nudelni odlični le s palčkami ne maram jesti. Obrok je bil res enkraten in me napolnil z novim Tajskim zagonom in energijo. Čeprav je bilo juhice preveč za moj želodec je bila res slastna. Ne le,da je bila slastna,za naše razmere je bila tudi napol zastonj. Plačali smo naš obrok in se odpravili proti templju. Morda nismo ujeli najboljšega trenutka za ogled templja, saj ga prenavljajo in je bil del kompleksa pravo malo,a urejeno gradbišče. Opazila pa sem tudi,da je Tee prišel v svojo vlogo entuziastičnega budista,saj se je pošteno razgovoril. Kot je že predhodno,ponosno poudaril,da je budist,mu je bilo tokrat to iz neotipljivega prebrati. Čeprav ga nisem vedno čisto razločno razumela,ker je njegova angleščina malce tajskega naglasa,sploh pa ker moj prvi jezik ni angleščina,sem se trudila kar največ vsrkati vase o legendi Buddhe. Pol tega mi je osebno prav gotovo budizem najbližja in najbolj domača religija vseh religij. Lahko bi rekla,da budizem najglobje čutim in ga na nekakšen svoj,unikaten način poskušam živeti. Ob ogledovanju prekrasne arhitekture budističnega templja,zlatih budovih kipcev in poslušanju razgovorjenega vodiča, sem se spomnila in kako vroče je pravzaprav tukaj in hkrati mi je šinilo,kako lahko nenadoma pozabiš na težko vlago v zraku in vroč zrak ob vseh lepotah novo videne dežele. Nenadoma sem zagledala tistega oranžnega meniha in zopet pozabila kako vroče je. Kljub temu,da menihi seveda niso prav nič posebnega na tajskih ulicah je mene prevzel pogled na njega .Težko je opisati vendar do budističnih menihov gojim posebno spoštovanje in čiste,lepe misli. V vodiču sem pred odhodom zasledila,da ni vljudno in spoštljivo buliti v meniha,sploh ne v oči in sploh ne za žensko,zato sem to spoštovala in pogledala stran. A prav verjetno je bil tudi ta moj pogled vstran precej očiten. Kljub vsej svoji svobodomiselnosti in flegmatičnosti sem vseskozi gojila spoštovanje do celotne tajske kulture,kljub manjšim spodrsljajem,ki so se zgodili,a o tem kasneje.
Ko smo si ogledali Wat po smo se s taksijem odpravili nazaj proti našem hotelu,kjer nas je čakal še preostali del naše skupine in od koder smo se odpravili proti železniški postaji in nato na spalni vlak,kjer smo skupaj prenočili našo prvo noč. Takrat se niti še nisem prav dobro zavedala oz. zaznavala vendar se je kasneje izkazalo,da je bil Tee rad v bližini nas treh,mene,Sami in Kalene in vse tri smo bile precej etične,odgovorne,zavedajoče se in bi si upala trditi vredne zaupanja. Kot bom tudi navedla v nadaljevanju je bil Tee precej zaščitniški do mene,zaradi nekega,meni recimo temu nepoznanega razloga. Vedno obstajajo špekulacije seveda in lastni notranji dialogi,prepričanja in nedokazana domnevanja.
Do tistega trenutka tudi nisem vedela kako zelo mi bo severni del Tajske s Chiang Maiem skupaj všeč in da se bom tam pravzaprav počutila kot doma,kljub temu da je to območje kjer ni morja in vonjav rajskih plaž in ni toliko turizma. Tam sem spoznala kako zelo se čutim z predeli,kjer je manj turizma,kako zelo mi je všeč drugačnost in kakšen navdušen,filozofski entuziast sem. Polna življenja in radovedna…da zaljubljena sem v svet,v potovanja in Tajsko…ne nisem se zaljubila v moškega,ljubim radovednost,raziskovanja,spoznavanje drugačnosti.To je moja ljubezen.Manjka mi le še moški pol,ki bi me v teh razmišljanjih in čutenju dopolnil in skupaj bi dala svoj delež človeštvu.
Še zadnjič pred našim odhodom smo se srečali s hotelom v katerem sem jaz prenočila dve noči. Spet sta nas na vhodu pričakala dva prijazna nosača,ki sta skrbno varovala našo čakajočo na odhod se prtljago,naše popotniške nahrbtnike.Ko smo vsi štirje prispeli nazaj pa smo se me tri spoznale s še preostankom deklet s katerimi smo v naslednjem tednu oblikovali izjemno harmonično,zaključeno,pustulovsko skupino skoraj da nomadskih popotnikov. Že pri vstopu v recepcijo sem vzdolž zagledala klepetuljasta dekleta. Prepletejočih,segajočih se iz rok v roke smo se predstavili drug drugemu. Vsaka je bila na svoj način posebna,smešna,lepa,mirna,divja,energična,bizarna,malce zamorjena,vesela. Prav gotovo sem najbolj prijeten prvi stik,ki mi je posredno izrekel željo po spoznavanju moje države in kulture ter mene,doživela s Kelly in Kanade. Segla mi je v roko,povedala svoje ime,jaz njej svojega in dejala »from Slovenia?« bila sem kar malce presenečena,potem mi je razložila,da nima nič konkretnega s Slovenijo,le sodelavca,ki je imel ravno pred kratkim delovni obisk Slovenije. No, tudi to je meni pomenilo nekaj zelo prijetnega in nekaj mi je padlo od srca,da pa le nekdo pozna Slovenijo in se ob spoznavanju z menoj ne sprašuje iz kako zaostalega predela sveta prihajam. Na nek način se mi je izpostavila tudi argentinka, bila je lepa,pravo dekle in edina,ki ni bila iz USA ali Kanade. Zaradi prevladujoče populacije Kanadčanov in Američanov sem bila skoraj prepričana,da bosta moji američanki zamenjali skupino in da se bom povezala z Argentinko,a temu ni bilo tako. Sami in Kalene sta ostali moji zvesti prijateljici skozi cel teden oziroma smo si bile zveste prijateljice ena drugi. Ob tem bi vzela to priložnost in izrazila globoko spoštovanje,ki ga čutim do Sami,59-letne Američanke iz Aljaske, po izobrazbi filozofinje,pred upokojitvijo delujoče na področju človeških virov. Sami oddaja od sebe izjemno pozitivno,vitalnost,pogum in radost ter velikansko človeško toplino,ki je nalezljiva.Zabeležila bi tudi podatek,da je delovala prostovoljno v Himalaji in da se zdaj zdaj odpravlja V Bocvano prav tako voluntersko.Prepričana sem,da bo ostala zapisana v mojem srcu celo življenje. Na hitro da sestavim našo skupinico prvega, severnega tedna: Sami,Kalene,Kelly,Tiffany,Silvina,Rob,Sara,jaz in Tee. Tee je naročil taksije in trije skupaj smo se odpeljali proti železniški postaji. Tukaj smo imele že prvo zanimivo prigodo,ki smo jo delile s skupino. Torej, skombiniramo se po avtomobilih,misilm da se je naš taksi odpeljal drugi,a je iz izhoda hotela zavil v drugo smer od prvega. Iskreno, sama niti nisem opazila tega, punci pa se nista dosti menili, saj smo se počutile varno in prav tako smo bile prepričane, da smo v dobrih rokah. Kar smo seveda tui bile, le da nas je taksisi hotel odpeljati proti letališču in ne proti železniški postaji. Po naklučju nas je med vožnjo v sklumpani angleščini povprašal »train station?« Naš odgovor je bil seveda pritrdilen.On pa nam je razložil,da smo bili že na pol poti proti letališču. Ne ne nismo želele iti domov, naša prava pustolovščina se je šele pričela. Še dobro,da je Tee naredila zadosti veliko rezervo od odhoda iz hotela do odhoda našega spalnega vlaka.No, z izjemo malo daljšega čakanja na nas tri, ni bilo katastrofe, bile pa smo prav gotovo zadnje prispele iz skupine. Ne vem zakaj,vendar skozi celotno potovanje mi je vse delovalo domače,poznano,vse sem sprejemala z izjemno neobremenjajočim se občutkom veselja. Železniško postajo sem si v grobem predstavljala veliko bolj nenavadno in natrpano z čebljajočimi se ljudmi,morda še živalmi.kot se je izkazalo sem se kar pošteno zmotila,saj je bila postaja za razmere Tajske na nivoju.Velik prostor,predvsem enostaven z veliko trgovinc in restavracij oz.snack bari. Mi smo si našli svoj prostor pod streho postaje čakajoč se na bording za vlak. Izmenjavali smo se,saj je nekdo moral skrbeti za naše napolnjene nahrbtnike. Med tem pa smo imeli dovolj časa,da smo se pričeli bolj spoznavati. Deležna sem bila precej vprašanj,a tudi sama sem jih postavljala saj sem bila v družbi izjemnih ljudi med katerimi je bilo tako čutui veliko pozitivne energije.Poleg že omenjene Sami, bi predstavila še osatli del naše ekipe, in sicer vnukinja Kalene,22-letno, inteligento dekle,kot prostovoljka dela v ameriški vojski-zračna sila,drugače študentka,zaznavala sem jo kot izjemno močno osebnost,trdno in iznajdljivo, v notranjosti radovedno in navdušeno,vendar stežka to pokaže navzven, druga zanimiva oseba je prav gotovo Sara iz Vrgina-je,trenutno dela že drugo leto,če se ne motim na Japonskem kot učiteljica otrok angleščine,njen partner pa je škot,naš t.i. fruit shake Kelly,posebna umetnica,grafična oblikovalka pri Coopersih,že na videz deluje posebna in inteligentnamalo genijalna kot jaz temu rada rečem,Silvina agentka v turistični agenciji,Rob ki je izgledal pravi razsvetljeni možakar,ki pa ni govoril dosti o sebi in še Tiffiny. Med našo vneto debato nas Tee opomni, da je čas, da se odpravimo proti vlaku. Razdeli nas v skupine po dva, skaterim si bo vsak delil pograd na vlaku in meni samozavestno reče »and u are coming with me«. Ups, sem pomislila,no v naslednji fazi bolj uau,američanki pa sta me hecali,da bom lahko zbirala kdo bo na vrhu. Tam sem že dobila nekaj vsebine,ki sem jo lahko premetaval in obračala. Vzel je mene in nasproti posadil Sami in Kalene. Pričetek poti je kazal na tišino,saj smo bili precej utrujeni, a kaj kmalu naju je s Sami zagrabil delerij smeha,ki je bil prav gotovo posledica utrujenosti. Ker imaš vedno dve izbiri, je bila tudi tokrat izbira samopomilovanja ali pa doza smeha,ki ti da veliko povratne energije. Mislim, da smo v tistem trenutku že pričele loviti začudene poglede v smislu kaj se pa tam dogaja. Običajno je takšen smeh pošteno nalezljiv, a tokrat, verjetno zaradi utrujenosti tudi ostalih in še ne tako zaupno sklenjenih poznanstev, ni bil. Tudi midve sva se s časom umirile, pravzaprav sva bile na koncu prve, ki sve zaspale oz.kazali znake zaspanosti. Še pred našim vlakolozno-skupinskim spanjem so nam postregli slastno večerjo. Kdo bi si mislil, da na vlaku lahko dobiš postreženo tako dobro hrano. Prišel nas je pogledati tudi Rob, saj je bil v 1.razredu in je imel svojo »sobico«, a očitno ga je zgrabil dolgčas in je prišel po energijo k nam. Na žalost smo bili v večini že bolj ali manj na ničli z energijo, a vseeno smo rekli par besed. Večerja je prišla in ob svojem plitvem prehranjevanju sem prikrito opazovala Teeja kako strastno hlasta svoj večerni obrok. Hitro sem opazila, da ima rad dobro hrano in se je, verjamem, skoraj nikoli ne brani. Takrat se mi zdi, da sem ga še bolj začutila in zdel se mi je na nekakšen način precej znan. Kot, da bi ga poznala od prej. Pred spanjem, po večerji pa sem v roke vzela svojo knjigo in jo prebirala dokler možje niso pričeli sestavljati pograde za spanje. No, res nisva izbirala s Teejem kdo bo spal na vrhu, saj sem si kar sama izbrala vrh, precej spontano z mislijo, če bo slučajno kaj za ukrepati, da je on spodaj in mu ni treba še laziti dol iz pograda. Kot se je izkazalo v naslednjih dnevih mu je dno pravzaprav najljubše. V lično oblikovani pograd,sem se skobacala po stopničkah navzgor in si ogledala moj mali prostorček za spanje. Ne vem zakaj in kdaj je to nastalo, vendar Tee se je ponudil, da mi shrani moj velik ruzak in ga skrbno pazi v svojem prostorčku. Najprej sem pomislila…mu lahko zaupam…enostavno je ta misel tako hitro odšla iz in od mene, da sem mu izročila svoj nahrbtnik. Ko pomislim zdaj je bila to verjetno bolj vcepljena slovenska sumničavost v vse in vsakogar, a kaj hitro, kot že rečeno, sem se otresla tega in poslušala svoj občutek, ki se je izkazal za pravega, saj je Tee izjemno etičen človek. Se pa še danes sprašujem, zakaj je vzel moj nahrbtnik in prevzel to odgovornost, drugih pa se še dotikati ni hotel??? No, konkretnega odgovora na verjetno ne bom nikoli dobila, a moji notranji odgovori bodo vedno obstajali.
Torej, skobacala sem v svojo posteljo, ki ni buila nič slabša od domače in počasi potonila v sanjavi spanec. No, ravno sanjavi ni bil, bil pa je kar kvaliteten glede na hrupne okoliščine. Kar domnevala sem, da Tee morda smrči in izkazalo se je za resnično. Toda ni bil glasen, le rahlo smrčanje pač, a mene moti vsakršno smrčanje, vendar njegovo je bilo na nek način ljubko. Kljub vsemu sem si zaradi vsega hrupa v uho potisnila zamaške proti hrupu in tako mi je bilo omogočeno spanje.