Arhiv za Junij, 2007

Jun 03 2007


Laluna

Chiang Mai in dotik budizma 2

Zapisano pod Duhovnost v praksi

Ko je napočil čas smo se zopet posedli v naše prevozno sredstvo in se odpeljali kulturnem večeru naproti. Pred vhodom je bilo opaziti ogromno turistov, ki so prav tako čakali na svojo vstopnico do zlitja s tajsko kulturo in ljudem. Mi smo jo kar odvihrali pred vhod, kjer smo se morali, zaradi spoštovanja do kulture in navad, sezuti čevlje, saj je za njih obutev nekaj kar pripada tlom in zemlji in tako naj nebi nihče hodil obut, niti vstopil obut v dom tajca ali v budistični tempelj. Tako kot se dotik  (vrha)glave posameznika smatra za izjemno žaljivo gesto, saj je vrh glave izjemno sveti in osebni del posameznika. Vstopili smo in takoj so nam pokazali naše mesto, ker smo se posedli na tla-večinoma po turško oz. budistično. Kaj hitro so nam prinesli hrano, ki smo si jo delili in parv tako so nas obletele tradicionalne noše s katerimi smo se fotografirali in kasnjeje te fotografije lahko tudi kupili. Jaz sem svojo skrbo shranila v »večni« spomin. Kmalu so oder poleg nas napolnile tradicionalne tajske plesalke, prave spogledljivke. Potonili smo v tajsko ozračje in se prepustili toku glasbe in omamnih dišav hrane, ki se je vila vse vzdolž do nas in okoli mene. Naša predstava se je nadeljevala še v drugem prostoru, kamor smo se kasneje preselili. Iz vidnega polja pa mi je izginil Tee, ki se je očitno nekam umaknil, a sem ga potihoma vseskozi s čuti skušala poiskati. Nekajkrat mi je celo uspelo.

Moram reči, da je Chiang Mai pustil poseben vtis v meni, počutila sem se izredno dobo. Vseskozi,več narave,večji občutek svobode in radosti v meni sem doživljala tukaj (bolj intenzivno sem doživljala Chiang Mai kot pa Bangkok in ob koncu se je gladko izkazalo, da je bil od vseh najbolj intenziven). Pobrala pa sem tudi podatek, da je tudi Tee iz Chiang Maia, kar celotno zadevico naredi še toliko bolj zanimivo in obarvano s pisano vsebino.

Po prekrasnem kulturnem večeru pa smo se me tri odpravile še na tako znano nočno tržnico Chiang Maia. Prispele smo precej pozno tako da so se nekateri prodajalci s svojimi stojnicami že odpravili domov, a vseeno smo videle dovolj za okus in čutenje vzdušja nočne tržnice. Res je zanimivo, kako te utrujenost ne premaga tudi v najbolj intenzivnem obsegu in kako radovednost ne pozna meja.

Potovanja so se mi od nekdaj zdela tudi duhovna postulovščina in ne zgoj geografsko in kulturno raziskovanje dežele in dužbe. Morda bi potovanja, v prvi vrsti, poim4enovala kot vpogled  in spznavanja sebe in svoje notranjosti, vključno z vsemi ljudmi, ki ti pridejo na poti, kajti konec koncev smo vsi od vseh učitelji in učenci. Potovanja meni osebno pomenijo rast, razvijanje in širjenje lastne zavesti. Tajska mi je ponudila mnogo več kot le besede, ki jih lahko položim na list papirja. Ponudila mi je nekaj neotipljivega, a velikega in brez pomislekov sem ponujeno z veseljem vzela k sebi, nesebično, s vso toplino lastne življenjske melodije. Tisti večer sem z globokimi mislimi o sebi in okolici, ki me je obdaljala tisti trenutek, tudi globoko zasanjala.

Naslednji dan smo se po zajtrku s Sami in Kalene odpravile na naš izlet  Chiang Maia. Vedele smo, da imamo precej časa, saj smo se šele proti večeru dobili z lokalnim vodičem. Kljub temu je čas bežal, ob prekrasni družbi ljudi, ki se valovijo v istih vibracijah kot ti. Sprehajale smo se skozi ulice Chiang Maia in vsaka zatopljene v svoje misli srkale tajsko kulturo,način življenja in šle mimo kopico nasmejanih, prijaznih obrazov domačinov. No, roko na srce, tudi nekaj nadležnih, takih ki te na vsk način želijo spraviti na kakšen izlet ali te za ogromno vsoto denarja peljate bog ve kam. Pa saj ti občutek pove, da se tukaj hitro lahko nahecaš, si ob ogromno kkoličino denarja ali pa te odpeljejo nekaj, kjer te skoraj »prisilojo« da kopuješ gromozansko drage izdelke.

Ustavile smo se v enem izmed templjev ob cesti in si ga zaželele ogledati. Sam po sebi se ni kaj dosti razlikoval od ostalih manjših templjev, a vseeno je bilo potrebno potešiti radovednost in žilica nam ni dala miru. Najbolj me je v oči zbodlo dejstvo, da so imeli na manjšem vrtu v kompleksu po jasi postavljene like iz Disneyevih risank. Jaka racman, Pluton, Bambi… Pravzaprav precej prisrčno in nenavadno za tajski tempelj. Ko pa smo opazile meditajočega se meniha, na klopci pod senčko in ko smo ugotovile, da smo edine tri osebice, ki jo tavamo naokoli po templju, smo se odločile da ga zapustimo in ga ucvremo po svoje naprej po ulicah. Težko je razumeti, vendar tui različne vonjave, ki se širijo po ulicah Chiang Maia ali Bangkoka se zdijo prijetne in prav nič smrdeče. Na nekakšen način vse dobi prijeten značaj in tudi umazano se zdi samo po sebi sprejemljivo in pravzaprav celo zabavno. Pahne te v razmišljanje, pa morda me zahodnjaki ne pretiravamo s higieno? Mar nismo polni predsodkov in nabasani z nasičenimi mislimi, ki nas le omejujejo na poti do svobodnega razmišljanja in dojemanja. Mar nas ne zapirajo te misli pred svetom? Mar niso to manipulacije, ki nas oddaljujejo os stika s samim seboj. Težko je verjeti, vendar vsa mila, vsi šamponi, vsa lepotilna sredstva, ah kako je to odveč in ena velika kaprica kapitalizma in izkoriščanje zahodnega načina življenja za večanje dobička. Prideš do točke, kaj je sploh pomembno, kaj je sploh potrebno? Ugotoviš kako prenavezani smo na materialne izdelke, s predpostavko da brez tega ne moremo živeti. Nekje pa nekdo služi na naš račun, služi iz naše slepote. Sama pri sebi sem odkrila ogromen tolerančni prag in odpornost proti materializiranim stvarem. Prav tako je tole super šola za učenje nenavezanosti nasplošno, ljudi, stvari. Ravno zato čutim povezavo s Chiang Maiem, zdi se mi da mi je odprl še nekaj stezic, ki jih pred spoznanjem z njim nisem videla.

 Ob prijetni in izjemno vroči hoji smo se odločile, da bo počasi čas, da se odpravimo nazaj proti hotelu. Kolebale smo ali bo vrnitev v paradiž s tuk-tukom ali pa kar peš in smo se odločile za cenejšo varianto. Pogledale naš zemljevid prejt iz rok našega skrbnega Teeja in se malo po občutku malo po opazovanju odpravile nazaj.Če me spomin prav dobro ne zapušča, smo si privoščile kosilce, kratek dremež in že je bil čas za naše srečanje in začetke spoznavanje z našim lokalnim vodičem.

  • Facebook
  • Google Bookmarks
  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.