Vsi okusi neke Slovenke

Morda je le mežik sveže prebujene duše, a dan ki se odpira v kolendarskem marcu se kaže ravno pravšnji za razpletanje misli in čustev ali pa le lastno filozofijo. Dovoljeno je tudi prebujanje melanholije in nostalgije, naj bo, le danes. Sonce me ni prebudilo, prebujala sem se dolgo in matasto, srknila skodelico kave, ki se mi ni zdela tako okusna kot drugikrat,  svoj pogled sem ozrla skozi okno in pričela kopati v globine sebe, a nehote so se preko mojih misli sprehodile tudi druge duše, ki tako ali drugače skačejo in se premetavajo v mojem življenju. Zaključkov ni (še) bilo, a ustvarjanje bo pisano in nikoli videno…

Vsa mogoča vprašanja življenja se mi odpirajo. Ne morem si pomagati, toda še vedno si ne znam razjasniti, zakaj se ljudje prikrajšajo za svoja hrepenenja, zakaj ljudje izberejo varne, enake, monotone poti v življenju, da se izognejo “nepotrebnim” tegobam. Zakaj ljudje delujejo kot roboti, kot do potankosti izdelan stroj družbe? Izberejo pravzaprav strah, saj tako ni bojazni, vse je enako, natančno se ve kakšen in kateri bo naslednji korak…Zakaj? Kakšno prikrajšanje! Že je res, da pogum včasih zahteva tudi bolečino, trpljenje, a slej ko prej se poteza vrne. Včasih se zgodi totalni brodolom in vse se zdi že izgubljeno, žalostno. Toda najlepše sledi, nove dimenzije, novi zagoni in nagrada, ki je pravzaprav dana samemu sebi. Vsaj veš, da si storil vse.

Ljudje se na trenutke resnično zdijo kot mehanizem, ki ga je izdelala družba. Le da mehanizem tu ni mišljen zgolj fizično telo, ciljam na misli, način življenja, ustvarjanja odnosov,… Ko poslušam, slišim že tisočkrat izgovorjene besede. Ko vidim, opazim  vse tisto kar opazim kamorkoli se obrnem. Zdi se mi, kot da opazujem tekoči trak, kjer ljudje stojijo kot nepremičen izdelek, drugi “vladarji” pa jimvsajajo način mišljenja in delovanja. Nekateri delujejo izgubljeno, zmedeno, drugi trdno verjamejo sistemu, ki jih ustvarja.

Toda, zares. Je možno pobegniti družbenemu sistemu, ki nas bombardira s svojimi značilnstmi iz vseh koncev? Je mogoče živeti svoje, lastno? Je možno premagati zasidran strah, vsa načela, vrednote ki nam jih vsaja religija, kultura, vzgoja in si drzniti reči “k vragu z vsem, jaz grem po svoje”?