Seks preko interneta, ali varam?
9.03.2008Prineslo nam je virtualni svet, svet ki mu dajemo nov pomen. Svet, kjer se lahko dogaja prav vse, kar se dogaja v realnem življenju, a tam je bolj prikrito, dvoumo in nedokazljivo? V virtualnem svetu ni varanja, četudi seksaš preko spletnega klepeta, tam se lahko izražiš do popolnosti, saj te druga stran ne vidi, ne pozna. Tam je drugačno življenje, ker ga lahko zanikaš, ker ga pravzaprav ni, ker je bolj subtilen in neresničen.
Včeraj sem v Viziti informativne oddaje 24ur zasledila prav vprašanje te tematike. Bilo je vprašanje “Ali je seks preko klepeta varanje partnerja?” Odgovori so bili precej različni. Starejši in domnevno zrelejši posamezniki so odgovarjali, da seks preko klepeta je varanje partnerja. Razmišljanje me je popeljalo da se varanje prevzaprav prične v glavi in če vse skupaj povežemo z varanjem v postelji, torej, ko resnično pride do spolnega odnosa: mož prevara svojo ženo, z žensko ki jo spozna na službeni zabavi. Recimo temu, da je navdih hipen in se zgodi, seksa z žensko, ki jo ne vidi nikoli več. Žal mu je, ker dejansko ljubi svojo ženo. Zaključim s tem, da ta moški res ljubi ženo in iskreno mu je žal, saj mu tista resnično ni nič pomenila. Verjamem-odvisno od iskrenosti izpovedi. Toda, moški ki je s partnerko in se mu misli vsaj trikrat tedensko sučejo okoli druge ženske. Kaj pa je to?
Ali nam virtualni svet prinaša dobro? Je seks preko spletnega klepeta varanje? Ali pornografska vsebina in zadovoljitev ob njej lahko zamenja telesni spolni odnos?
Nedvomno nam virtualni svet prinaša nekaj, kar bomo morali na novo ovrednotiti iz sociološkega, psihološkega vidika, pa tudi drugih manj človeških vidikov.
Najprej sem mislil, da pišeš samo o duhovnosti, sedaj pa vidim, da pišeš tudi o družebeno - aktualno - socialnih temah. Vsebinko se nekako pokrivava, vsak na svojem področju.
Če imaš čas, če te zanima debata po mailu, mi piši!
Odgovori na tvoja vprasanja so precej preprosti:
> Ali nam virtualni svet prinaša dobro?
Vsekakor. Vendar je pojem ‘virutalnega’ precej nejasen. Meni se zdi pogovor s prijateljem, prijateljico povsem realen. Ceprav se dogaja v virtualnem svetu. Virtualni svet nam prinasa toliko dobrega, kot nam je prineslo gledalisce in film. In to na popolnoma visjem nivoju. V dozivetje se potopis s svojim sodelovanjem, ne zgolj z opazovanjem.
> Je seks preko spletnega klepeta varanje?
Stvar posameznika je kam bo to uvrstil. Nekaterim ni varanje ze sex kar tako, ceprav se dogaja redno.
> Ali pornografska vsebina in zadovoljitev ob njej lahko zamenja
> telesni spolni odnos?
Tudi to so se sprasevali ob prvem pornografskem filmu oziroma reviji.
Nic novega. Nekaterim ja, nekaterim ne. 
Itak da se prevar začne v glavi. Saj se običajno tam vse začne in/ali konča. Če pa se slučajno konča v ‘postelji’ (zgolj kot prispodobi za seks) je pa, po mojem mnenju samo nadaljevanje tistega varanja iz glave.
Torej, moram rečt da se kr strinjam s tistim opisom ko partmer (da ne bo pomote; mislim, da si moški in ženski tu nismo bistveno različni, saj gre moški z žensko varat in obratno, ne?!)
Sam ne verujem v Boga. Tu pa aktualen rek Božji; Vsi smo grešniki. Ali modernejša različica, ki jo je spesnil Bono; Throw a rock in the air and you’ll hit someone guilty.
P
BigWhale,
jaz bi morda obrnila malce drugače: virtualni svet nam prinaša dobro in slabo. Dvomim, da bi lahko rekli, da nam prinaša le dobro, saj je odvisno od vsakega posameznika, kako si virtualni svet vzame.Želim povedati, da smo socialna bitja in upam si trditi, da bomo “do konca” našega obstoja ostali. Ne verjamem v to, da virtualno življenje lahko zamenja življenje, ki je naravno. Je pa res, da gre za višjo obliko izmenjave. A zopet, meni osebno nikoli spletni klepet ne bo pomenil in mi dal toliko kot mi lahko da klepet v živo.
Nebi se popolnoma strinjala, da nam virtualni svet prinaša enako kot nam je prineslo gledališče, saj v gledališču ljudi vidiš, se jih dotikaš ali enostavno jim lahko zreš v oči…
Zopet, je res, premikamo se v to smer…in prihodnost je tam oz. tu, vendar vsak ekstrem gre v svoje nasprotje…primer: oseba je moj osebni prijatelj, z njim tudi klepetam preko spleta, si dopisujem, a se z njim dobim tudi na kavi v živo (se pravi gre za ravnotežje obojega)….ekstrem bi tu bil, da so odnosi izključno na virtualnem nivoju…
..in še varanje…če se bo virtualni svet enačil s svetom zunaj…potem je seks preko klepeta enako varanje kot sex v živo…le da je na višjem nivoju…
Po mojem mnenju je to še malce bolj “hard” oblika varanja, saj se le-to prične v glavi…se pravi se v tistega človeka poglobiš, o njem razmišljaš,…telesni stik je potemtakem le nižja oblika varanja…
pbulovic,
točno tako! Ali kot sem povedala v zgornjem komentarju: seks kot telesni stik=nižja oblika varanja in virtualni seks=višja oblika varanja. Obakrat pa se soočimo z varanjem, ki to je…
Ali še malce drugače: ne verjamem, da bi bila oseba (moški ali ženska) zadovoljna, če bi partner dve uri ali več klepetal oz. se zadovoljeval preko klepeta medtem, ko ga rajca čisto tretja oseba…sploh, če gre za osebo, ki jo ta pozna…v vsakem primeru bi se vprašala ali morda v odnosu, ki “realno obstaja” nekaj ne fali oz. nezadovoljuje…
lordwales,
seveda, saj real life je to mar ne?
duhovnost pa je lastna, notranja odločitev posameznika…
varaš
še najbolj pa sebe
pri tem me ne vznemirja/ moti misel ali je ali ni varanje…sprasujem se zakaj je varanje postalo tako zelo všečno, nujno potrebno, tako neizbežno in vsakdanje. no, tudi na ta zakaj bi lahko odgovorila, se da fino polemizirat in odkrivat vzroke…ampak a bi se dalo to spremenit…imela sem namreč nedavno pogovr z znancem, ki je lahkotno in jebivetrsko zakljucil, da ne verjame v popolna, idealna razmerja, da je zivljenje kruto in da se pač ima dandanes ljubice, da se ševi tu in tam, v ozadju pa se goji “resno” razmerje z eno zensko, ker je kljub temu fajn imeti nekaj čustvene podpore in malo (laznega) zaupanja….
V svojem empiričnem delu diplomske imam pri sklopu trditev o partnerski zvezi sledečo: varanje se mi zdi nedopustno dejanje.
Me zanima mnenje ljudi o tem in pojasnilo.
Jaz sem do te trditve zadržana, bolj prizanesljiva kot ne, pa vendar…kaj mislis ti? In še kdo drug?
Anna,
najprej bi rada pozornost navrgla na znanca, ki je podal svoje mnenje o partnerskem odnosu.
Ok, osebno menim, da idealnega, popolnega odnosa res ni, saj nič in nihče ni popolno in dovršeno. Mislim, da je idealizem in strmljenje k popolnosti v odnosih (in drugje v življenju) predvsem družbeno vcepljena “zahteva”, ki od nah hoče da smo popolni, idealni in posledično vse v našem življenju, vključno s partnerskim odnosom. TODA, to je le del zavedanja, ki bi bilo fajn, da bi ga ljudje imeli, saj bi nam bil tako marsikateri konflikt prišparan. Ok, ampak TO ŠE NE POMENI, DA LEP PARNERSKI ODNOS NI MOŽEN, pa še kako je možen LE VELIKO TRUDA, VZTRAJNOSTI, RAZUMEVANJA IN PREDANOSTI JE POTREBNO VLAGATI. Osebno menim, da bi moral posameznik najprej sam pri sebi doseči nivo, zavedanje, da je sam sebi dovolj, da lahko tudi sam živi lepo in zadovoljno življenje-takšen posameznik je ZREL za KVALITETEN, ZDRAV PARTNERSKI ODNOS. Še naprej pravi, da je življenje kruto. Osebno se s tem absolutno ne strinjam. Življenje je takšno, kot si ga ustvarimo, če gojimo misli, da je življenje kruto, prazno, borba…potem dejansko to tudi je, saj si ga takšnega posledično ustvarimo. V življenje si dobesedno “kličemo” osebe, dogodke, odnose, ki nam to “kruto” življenje potrjujejo in “pomagajo” takšnega ustvariti. V nadaljevanju, kar pravi da se dandanes ljubice pač ima, da pa v ozadju se goji neko “resno” razmerje, ker je fajn imeti ob težkih trenutkih nekoga ob sebi. No, osebno meni to pokaže neko zmedenost in pretirano vpetost v družbene zahteve v najširšem smislu, predvsem nejasnost v vrednotah in izgublejnem tavanju skozi življenje…a kot sem dejala, življenje imamo takšno, kot si ga ustvarimo…
Te osebe ne poznam, a bežen pregled teh izjav, mi pokaže natanko to in poudarila bi tudi, da je to problem povprečne večine moških in tudi žensk. Edino tako namreč lahko ugodiš in si sprejet večinskemu deležu neke družbe, ki “ceni” določen način delovanja.
Sedaj pa še moje mnenje glede trditve, da je varanje nedopustno. Tudi sama sem malce zadržana do tega, saj je v ozadju sklop nekih nizov dogajanj iz preteklosti, predvsem na osebni ravni posameznika. Razlikujem pa tudi varanja v različnih fazah življenja, pa tudi odnosa. Npr.: varanje se mi zdi hujše v odnosu, ki traja že nekaj časa in so tu že majhni otroci, kot pa v razmerju, ki npr. traja več kot 5.let, a par ostaja v isti rutini (brez otrok in nekih načrtov za prihodnost). Torej, odvisno v kakšni situaciji pride do varanja.
Odvisno je tudi od tega, kako prevarani vzame in se sooči s prevaro…
Mislim pa tudi, da zrel človek z zavedanjem, ne more kar tako prevarati partnerja. Ali podleže hipnim užitkom, ali je odnos postal nezadovoljujoč, ali gre za nekakšno potrjevanje nečesa, kar nam manjka v lajfu….v vsakem primeru kaže na nejasnost in nezrelost…ob vsem tem pa dodajam tudi to, da Slovenci smo nasplošno zelo nezrel in v notranjosti zmeden narod, nestabilen če želiš (poglej koliko alkoholikov in drugih odvisnikov).
Kakor obrneš, varanje kaže na določeno odvisnost in navezanost (če ne na drugo pa na čutne užitke in telesnost)…
upam, da sem podala svoje menje(?):-)
Haro,
se popolnoma strinjam…predvsem varaš sebe da!!!
prvič: hvala za pojasnjen tvoj vidik
preden kaj napišem, moram povedat, kar seveda prej nisem - ne da se mi več, kakor nekoč, na dolgo in široko razpravljat, raje počnem to v živo hehe: v prvem komentarju sem zelo malo ali skoraj nič izrazila, kaj si vse mislim o znančevih pogledih.
V prvi vrsti se vsekakor strinjam, da nič na tem svetu ni v eni obliki popolno. To vemo že lep čas vsi heh Življenje pa vsebuje vse prvine, ki lahko sestavljajo ta vanzemaljski ideal vsega…ampak ga seveda ne moremo doseč, ker nikoli ne bomo vse v enem - imamo vse, le tiste “lažno” ustvarjene izpiljene podobe ne moremo doseči…le trudimo se segati po se boljsem, se kvalitetnejsem, bolj polnovrednem, komplexnejšem. No, eni ne.
Ljudje smo pač skoz čas uvideli (ne vsi, seveda) kaj pomeni plitko, porvšinsko, na hiter način doseženo, in kaj komplexno, globinsko, večplastno, pošteno…spoznali smo prednosti slednjega, spoznali, da nam to omogoča boljše doživljanje sveta, okolice, sebe in predvsem je pot do tistih neopisljivih obcutenj, spoznanj, sirjenja zavesti in občutkov srečnosti, polnega zadovoljstva…kar ima vse daljši rok trajanja.
To pojasnjujem na splošno in v kontextu razmisljanja znanca, ki se je pač VDAL (kako bedno in nepogumno, slabičarsko) tem novim druzbenim trendom, kar se intime tiče. Saj je res, da smo postali bolj zahtevni, bolj odločni, si lahko izbiramo in smo nenasitni…ampak prav v tem je problem, ker se ne znamo najti, ne vemo, kaj bi, smo nestanovitni, totalno smo se razvrednotili (no, vztrajam pri tem, da se jaz nisem heh), in premnoge je napadel virus večnega poželenja, požrešnosti, čimvečkratnega doseganja vrhuncov, ker na počasn način, na daljši rok ne znajo do tega priti…omagajo, niso spretni, se ne trudijo …Saj, slika znanca ni samo ta, vmes mi je namreč povedal, da ma žensko, ki mu je sedaj ena in edina ( ga mika snidenje z mano, nesrečnež haha), ampak živi z mislijo, da se lahko ta zveza vsak trenutek razdre…in da ga lahko kera druga ženska premami…Na tak način furat neko “resno” zvezo pa je dokaj bolano, saj s tem nisi pri stvari s svojim partnerjem. Nisi z njim v celoti, ampak z eno nogo moliš ven, sam sebe dražiš, sam sebi maješ temelje trdnosti…
Pravim, da ljubezen traja do svojega konca, ampak način kako se grejo ljubezni danes mnogi je TRAGIKOMIČEN. Torej totalno predrugačen, “skomercializiran”, popačen, absurdn. Ljubezen mi predstavlja nekaj dologtrajnega, KAR PA NE POMENI VEČNEGA…vsekakor pa ni kratka…ljubezen po svoji naravi ne more bit kratka, kvečjemu zaljubljenost. In potem mi pri trditvi Ljubezen je dolgotrajen odnos med partnerjema, ocenijo mnogi SE POPOLNOMA NE STRINJAM. Skorajda prepričana sem, da napačno razumejo to poved oz. se iz bojazni, da bi bili s čim omejeni, prisiljeno odločajo za tak odgovor, češ: iz zveze lahko stopim kadarkoli. Seveda heh, danes je to mogoče, ampak to nima kaj dost opraviti s polno ljubeznijo, ki tesno, globinsko veže dva posameznika.
Varanje…ma ko bi človek vedel za vse oblike razmerij in oblike varanj ter vzrokov zanje, bi marsikatere opravičil. Jaz vem za eno tako…ampak to več niti ni varanje, saj partner, kljub temu, da ima dva otroka, s partnerko nima nič. Samo pod isto streho živita in opravljata svoji vlogi staršestva, njuni vlogi partnerjev pa sta ničevi, zatorej on posega po nujno potrebnih telesnih užitkih z ženskami (nima interesa si jih pogosto menjavat, ni pa se pripravljen čustveno nanje vezat zaradi parih razlogov), saj je doma s partnerko (niti ne ženo) prekinjena tako čustvena, duhovna kot telesna naveznost.
Varanje postane bedno in zorpno in “nedopustno” za prevaranega tedaj, ko se polasti posameznika, v smislu, da mu je všeč, da je nekdo, ki za to ne ve, in ki to počne iz zveze v zvezo.
Razumem, da ne moremo vedno zadrževati naših nagonov in tudi narava dela čuda iz nas…čustveno smo zelo labilni, nemočni, in težko vplivamo na nagonske podvige, potrebe, namere…torej, če se dvema, ki imata sicer dokaj urejeno razmerje zgodi, da enemu izmed partnerjev neka druga oseba podnese tla pod nogami, je to čist človeško (saj je vse človeško haj heh). V takih primerih niti ni nujno, da je partner nezadovoljen s sexualnimi praxami v resni zvezi, ampak ga premami drug močno privlačen “objekt” poželenja.
Ne morem trdit, kaj bi sama v tem primeru storila, da bi partner to naredil…ne morem reči niti “meni”…zaupanje je zagonetna reč, mislim, da je človek res neumen in sam sebi laže, če je prepričan, da lahko 100% zaupa bilo komu, saj še sebi ne more…
Varanja ne odobravam, hecno je sploh govorit o odobravanju, ker očitno gre za dejanje, ki se zgodi zaradi nekih neprijetnih, nezadovoljujočih okoliščin…In varanje načeloma sploh ni potrebno. Najbolj logično bi bilo osebo zapustit in se podat v objem tisti, ki je bila prej “tako nevarna”…tako ne bi bilo potrebe po skrivanju, pretvarjanju, neprijetnosti, lažem, amoralnosti (tu ne mislim na lažno moraliziranje)…
nekaj sem še hotla reči o ljubicah pa…mi je zmanjaklo moči za pisanje. čas je, da se po 3 lenuharskih dneh
spravim zaj pisat diplomsko dalje 
uu pikolina…kolk je naneslo
še nekaj: izogibam se prepričanjem in vedno za vsem stoji kakšn “AMPAK”, “TODA”…ta tema je komplexna…In dobro je da se dvomi v to, kar se pove heh
Najbolj nerodno je to, da si vsi tako želimo ljubezni (na glas ali po tihoma), na eni strani težimo k temu, da se najdemo z nekom in končno občutimo to povezanost ter kolkr se le da uživamo sadove tega procesa, čustva …whatever…na drugi strani pa bežimo, smo plašni, v trenutkih zemednosti, razočaranj, obupa ali kaznovanja (drugih ali sebe) pa se polaščamo tistih razmerij, ki na koncu vedno pripeljejo do slabega izida…ostanemo prazni daljnoročno gledano.
Anna,
veliko si napisala!Vesela sem, ko preberem takšno razmišljanje in govovo čutenje v globini srca. Včasih si rečem, hvala, le gremo naprej-kot človeštvo mislim. Stvari se dogajajo, ljudje se prebujajo, spoznavajo, a vprašanje je koliko bo še potrebno, kaj vse bo še potrebno, da bo kritična masa prevladala…
Edino pravo bistvo življenja je ljubezen, resnična, prava, a nenavezana, tista ki ni v zablodi. Ljubezen do sebe. Kakšen internet, lepo prosim! Še ena zabloda, ker si človek ne zna svojega življenje urediti.
Najbolj me preseneča, ko vidim na kakšne načine ljudje iščejo ljubezen. Velikokrat so ti načini precej destruktivni, a v vseh je en sam klic, klic po toplini, srčnosti. Vsi si želimo dvoje BITI SREČEN in BITI LJUBLJEN! A recept kako do tega prideti, je v rokah vsakega posameznika, ker ga ni univerzalnega in vse enakega..
Ponovno, kakšen seks preko neta. Zakaj varanje. Saj vse je jasno…vse je tisti klic, ki išče in si želi, a si ne zna vzeti…ne verjame…
Bolj me skrbi, na nek način, ker ne vidijo kakšne nevidne posledice varanje pravzaprav ima..koliko slabega bumeranga nazaj bodo dobili..saj zakon vzroka in posledice tako gre…že Newton ga je poznal…morda še malce druge perspektive varanja..tiste subtilnejše..
Pravim…naj ima srce svojo pot…ta je vedno v dobro vseh…