Kakšno življenje si želite?
21.07.2008Sklenila sem, da začnem z nečim lepim in univerzalnim - ljubeznijo. LJUBEZEN
Dante je nekoč izjavil: “Ljubezen! Ta beseda mi zveni tako čudovito, da menim: vse, kar izvira iz ljubezni, mora biti prav tako čudovito.”
Kako lepa misel! Vendar, ali je res vedno tako?
Vsi jo poznamo, vsi jo iščemo, saj, ko smo okusili njeno čudovitost, je naravno, da se ‘vračamo nazaj’, da si znova in znova želimo “prihajati domov” in obujati to čudovito čustvo in izkustva, ki jih ponuja.
Potem pa se zaplezamo v najrazličnejših vzorcih, pričakovanjih in podobnem čustvenem in osebnostnem miselnem balastu in se, namesto da bi se cilju - ljubezni približevali, od nje dejansko oddaljujemo.
Ali ni osnovno bistvo ljubezni sprejemanje? Ali ne rečemo pogosto, da se nasprotja privlačijo (in ne nazadnje smo dejansko že v osnovi tudi ‘nasprotni’: moški/ženske)?
Zakaj nekoga ljubeče privabimo v svoje življenje in nam je všeč ravno zaradi njega samega, kasneje pa ga skušamo spreminjati in ga oblikovati po sebi?
Ko smo bili majhni, je bila naša osnovna pravica po ljubezni (večinoma) zlahka izpolnjena; malo smo zajokali, celo samo namrščili obraz, pa so nam ljubeči starši takoj ustregli (včasih seveda še prehitro in prepogosto in tudi presežno).
Navadili smo se na ljubezen, potrebujemo jo. Vendar pa je bila za nas tako samoumevna, da smo jo od tedaj dalje pravzaprav vedno zahtevali, ne pa je tudi vedno negovali.
Ljubezen je kot dragocena roža; tudi če je zrasla na še tako pomilovanja vrednem kupu gnoja, potrebuje vsaj pozornost, da lahko odživi svoje faze. Tudi če dežuje in zalivanje ni potrebno, potrebuje povratno informacijo, pa četudi samo v tem, da jo z veseljem pogledaš. Prav tako ni nujno, da jo imas doma v vazi; še lepša je tam, kjer je že, ker ji to najbolj ustreza.
Mali Princ je prav dobro vedel, kakšna odgovornost je to, skrbeti za svojo rožo, ki je tam ravno zaradi njega in zanj, vedel pa je tudi to, da je brez nje in tega občutka osamljen in odtujen, pa ne glede na to, na kolikih planetih išče, kar pač že išče…
Vsakdo, ki imamo z njim v življenju kakršenkoli - ljubeč - odnos (pa naj gre za partnerske, prijateljske, družinske in tudi poslovne), je tu tudi zato, da se od njega nekaj naučimo, bodisi da nam ponudi to, kar nam samim morda manjka, bodisi da iz nas potegne tisto najlepše, a tudi najslabše, saj smo drug drugemu vedno samo ogledala.
Osho pravi, da resnica preprosto samo je. Že obstaja. Torej ni potrebno, da jo iščemo. Vse, kar moramo storiti, je to, da odvržemo laž.
Prav tako je tudi z ljubeznijo. Je. Odvreči moramo samo ‘ne-ljubezen’.
In če že upoštevamo osnovno bistvo ljubezni, sprejemanje drug drugega takšnega kakršen je, in se po tem tudi ravnamo oz. je to naše naravno delovanje, smo pravzaprav storili skoraj vse za ljubezen. …
Ljubeč človek je srečen človek, ki tako polneje daje v svoje okolje, kar spodbudi tudi druge, da se ljubezni lažje odprejo. Take verižne reakcije so najlepše. 
Za konec pa še en citat:
“V resnici smo takšni, kakor ljubimo. Ljubezen je tista, ki določa našo veličino.”
(W. S. Coffin)
VIR: http://www.lunin.net/Astro-napoved///Druga/#misel
OJ JOJ ! A to mogoče pomeni, da se “vsi okusi neke slovenke” nazadnje zreducirajo na ljubezen? No, medtem ko si se odločila raziskati vesolje ljubezni bi te opozoril, da je vse, kar je, rezultat zgolj in samo ljubezni.Bodisi zdrave, normalne ali bolane,patološke.
V tej dvojnosti na Zemlji imamo možnost soočati se z dejanji, ki so posledica ljubezni Črnega Tima igralcev (npr: zadnje balkanske vojne&sado-mazo scena) kakor tudi s posledicami ljubezni Belega Tima igralcev (npr: mati Terezija&new-age scena).Vsak, ki počne, kar počne, počne to zato, ker to ljubi…. pa naj bo to Radovan Karađić ali pa Sai Baba… poleg tega pa velja, da je vse, kar je v skladu z božjo voljo, dovoljeno in zato ni greh in obratno….. ! ! ! Kar pomeni, da ljubezen, ki ni v skladu z božjo voljo, najprej sploh ni ljubezen, potem je celo greh in nazadnje ni niti dobrodošla……..Boš lahko opazila, da se vsakemu človeku ne da in ne sme pomagati ravno zaradi njegove karme in da je zato v dvojnosti najboljša pomoč pogostokrat ravno njena odsotnost…! Gre za to, da karma dejansko stvari postavi na glavo in nič več ni potem ne logično, ne razumno in ne smiselno s stališča zdrave kmečke pameti….je pa zato toliko bolj logično s stališča karme, ki pa je mi ne poznamo in nam to nemalokrat povzroča hude težave…Navsezadnje izpade,da so z ljubeznijo na tem svetu lahko tudi hude in velike težave, kar nikakor ni logično, vendar tako preprosto je…Najbolj drastičen primer za to bi bil Jezus Kristus in njegova kalvarija, ki se mu je zgodila ravno zaradi tega, ker je vse, kar je govoril tudi dejansko živel …. in govoril je izključno o ljubezni, o brezpogojni ljubezni, če smo natančni … !