Arhiv za Januar, 2015

Jan 13 2015


Laluna

Zavrnitev, ki boli

Zapisano pod Tukaj je VSE

Zakaj tako boli, ko on/ona to stori in zakaj manj boli, če to kdo drug stori?

Zavrnitve izkušamo skoraj vsak dan. Nekatere, manj pogoste, bolijo tako močno, da zaradi njih jokamo. Najbolj boleče so zavrnitve znotraj intimnih partnerskih odnosov in tiste, ki se dogajajo znotraj družinske dinamike v primarni družini.  Prve in druge pa se pravzaprav povezujejo.

Zavrnitev je lahko povezana tudi s čustveno zapustitvijo. Obe vodi strah pred tem, da bomo ostali sami. Zaradi obeh, v odnosih obtičimo v nezdravih dinamikah in se iz njih ne znamo premakniti ali vztrajamo v odnosih za katere vemo, da nam ne prinašajo veliko dobrega.

Zakaj?

Ker s seboj še vedno nosimo otroške bolečine in smo v delu sebe obtičali v otroku. Z vidika energij so to vaše stare energije, ki so ostale »zamrznjene« v prostoru in času. Lahko si predstavljate reko (čustva), ki teče in v nekem delu svojega toka naleti na zid preko katerega ne more naprej. Vendar reka želi teči naprej. Čustva želijo teči in biti občutena. To praktično pomeni, da ko ste bili kot otrok zavrnjeni s strani staršev, je bilo za vas – otroka to tako boleče, da ste v tistem trenutku nekako otopeli, postavili ste zid, da bolečine (čustev) ne bi popolnoma čutili, kajti za otroka je tovrstno doživetje nekaj groznega.

Ta zavrnitev še danes močno boli. Zakaj? Bolečina iz otroštva je ostala. Znova in znova jo podoživljamo danes v odnosih. Tako, da ne upamo ljubiti, imeti radi in živeti. Ne upamo izraziti resnice in od nje raje pobegnemo. Kot otrok nismo imeli izbere, da smo sploh lahko preživeli. Danes kot odrasla oseba pa imamo izbiro. Lahko še naprej bežimo pred resnico ali pa se odločimo in se z njo soočimo.

Poglejmo si primere:

Primer 1: v življenju ste gotovo naleteli na koga, ki vam je bil zelo všeč ali ste se vanj celo zaljubili pa mu niste upali tega povedati? A na koncu ste ostali sami razočarani…

Primer 2: bili ste v razmerju z nekom, ki ste ga imeli radi, pa mu niste izrazili. Ko pa je prišel trenutek, da bi odprli svoje srce in izrazili ljubezen, naklonjenost, pa tudi strahove in dvome, ste raje »pobegnili« iz odnosa s kakšnim izgovorom, da bi se izognili soočenju z resnico. Vse samo zaradi tega, ker ste se globlje v sebi  bali zavrnitve. Lahko boste rekli, da to ne drži, da oseba ni bila prava. Pa vendar, boste celo življenje čakali na »pravo« osebo? Potem boste še zelo dolgo ponavljali dramo nepravih partnerjev. Kajti prava oseba ne obstaja. Obstaja zgolj TRENUTEK VAŠE ODLOČITVE, da boste odprli srce.  Takrat in tam šele lahko spoznate, kdo je »pravi« oz. »prava« za vas. Kolikor časa boste iskali in čakali na pravo osebo, toliko časa boste ponavljali dramo zavrnitve in zapustitve.

Primer 3: ste v odnosu z nekom, ki ga imate radi pa mu tega ne upate povedati. V ključnih trenutkih, ko se odvija vajina drama, ko imate priložnost, da odpreta srce drug drugemu in si izrazita naklonjenost, ljubezen, strahove in dvome, se odtujita in pobegnete drug od drugega. Dramo seveda ponavljata in jo bosta, dokler se eden od vaju ne odloči in odpre srce ter pokaže svoje rane.

Ne pravim, da na silo nekomu odprite srce, pravim samo, da se v ključnem trenutku odločite in tvegajte. Takrat se ljubezen lahko poglobi ali pa razpade. V obeh primeri ste predelali vzorec zavrnitve, ker ste se z njim soočili in v obeh primerih vas, na dolgi rok,  čaka nekaj lepšega…

C.G. Jung je rekel » Srečanje dveh osebnosti, je kot stik dveh kemijskih substanc.  Če se zgodi reakcija, se oba transformirata.«
Ste pripravljeni?

  • Facebook
  • Google Bookmarks
  • Share/Bookmark

En odziv

Jan 13 2015


Laluna

Čustveno zapuščanje v odnosih

Zapisano pod Tukaj je VSE

Strah pred tem, da bomo ostali sami, zapuščeni, je eden izmed večjih strahov, ki ga nosi veliko ljudi.

Lahko popolnoma nezavedno ali že zavedno…
Ko govorimo o zapustitvi, velikokrat pomislimo najprej na fizični odhod pomembne osebe iz našega življenja. A ni samo fizični odhod, zapustitev nam pomembne osebe je tisti, ki povzroči bolečino. Tudi čustveno zapuščanje s strani osebe, ki je konstantno prisotna v življenju, povzroča bolečine, ki jih lahko nosimo s seboj tudi celoživljenje, če jih ne predelamo.Čustvena zapustitev v otroštvu je lahko usodna, če jo v odrasli dobi ne prepoznamo in presežemo.

A zelo boleča je čustvena zapustitev s strani nam pomembne osebe. Ta pusti za seboj včasih težko razrešljive in težko razumevajoče dvome, strahove, nesigurnost, nemir, itd.
Poglejmo primer: ženska, ki je v otroštvu doživljala stalno zapuščanje čustveno odsotnega očeta, danes v odnosu s partnerjem doživlja močan strah pred tem, da jo bo ta zapustil. Zaradi strahu je pravzaprav v podrejenem položaju in takšen odnos je polje za čustveno izsiljevanje in energetske boje moči.
Vzorec zapustitve, ki se je v njej oblikoval že v zgodnjem otroštvu pusti v njeni notranjosti nerazumljivo zmedo in dvom – oče je fizično bil prisoten, a čustveno odsoten. Ni izkazoval očetovske ljubezni in pozornosti. Zaradi vzorca, ki ga je ponotranjila, je razdvojena – ve po čem hrepeni njeno srce (iskreni ljubezni, sprejemanju), a hkrati jo je strah ravno tega, saj se je vsak poskus (krik po ljubezni) v otroštvu obrnil v svoje nasprotje. Piko na i pa naredi še dejstvo, da je deklico oče imel rad, le ni znal tega izraziti. Zmeda, ki jo doživlja otrok je torej »popolna« – čuti nekakšno naklonjenost, ki se ne sklada z vedenjem. Zdaj odrasla ženska še vedno išče pozornost očeta, od svojega partnerja in na nezdrav način. Z energetskega vidika se na sedanjega partnerja »priklaplja« z enakimi vzemi, ki jih je spletla z očetom. Te vezi je seveda potrebno ozdraviti, če želi z moškim zaživeti v bolj zdravem vzdušju.Močni strahovi se slej ali prej realizirajo in tako žensko ta moški resnično lahko zapusti, zgodi se lahko tudi to, da ona njega zapusti, še preden bi on njo, zato da se zavaruje pred najhujšim. Lahko pa dejansko oba živita celo življenje skupaj in sta čustveno odsotna in v odnosu stalno preigravata vzorec zapuščanja. Skozi situacije se stalno prizadevata in odpirata drug drugemu otroške rane.

Moški v sebi nosi podoben vzorec, le izraža se na drugačen način – v begu pred njo. Če želita vzorec preseči, se morata z njim soočiti, kar pomeni da si morata priznati »da nekaj ne štima«. Le tako bosta oba v odnosu lahko zaživela in videla drug drugega takšnega kot v resnici sta. Sicer bosta živela odnos, kjer si v resnici nikoli ne bosta prisluhnila.

A dejstvo je, da je odnos, ki ga imamo do sebe tisti, ki narekuje zgodbo odnosov v naših življenjih. Prvi »print« odnosa prejmemo torej v otroštvu (preko mame, očeta in njunega odnosa), ki ga kot našo zgodbo nosimo s seboj vse do točke, ko se odločimo da bomo nekaj spremenili, da to ne gre več tako naprej. Takrat pride v ospredje odnos, ki ga začnemo oblikovati s seboj. Zaželimo si miru in zato odpuščamo in spuščamo. To nas počasi pripelje do spoznanja, da so ljudje, situacije in predvsem intimni partner zgolj odsev nas samih in naših dobrih in slabih lastnosti, bolečin, ran in tudi moči. Tako se učimo o sebi in se spreminjamo medtem, ko opazujemo svoja ogledala (lastnosti, reakcije, pojavo, ki jo vidimo v drugih).
To je bil zgolj klasičen primer delovanja ponotranjenega vzorca zapustitve. V večji ali manjši meri, smo ga v otroštvu deležni skoraj vsi.

  • Facebook
  • Google Bookmarks
  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jan 02 2015


Laluna

Varnost in cona udobja

»Cono udobja« nekako povezujemo z nečim, kar je varno in torej udobno. Pa vendar, ali to drži?

Ne.

Cona udobja je namreč prežeta z odvisnostjo od nje in strahom pred izgubo nje. Zakaj? Če izgubimo cono udobja, pademo na trdna tla, kjer boli. V kateri točki je torej cona udobja »varna«? Ja, ni a ne? Najbolj ironično pa je, da dlje ostanemo v coni udobja, bolj trden je padec.

Če zaokrožimo razmišljanje okoli udobja, pridemo do spoznanja, da je pravzaprav bolj varno tvegati in delati spremembe, delati na sebi ter sebe in druge spoznavati v drugačnih barvah in odtenkih le-teh. Biti malce drzen pravzaprav. Pravzaprav ugotovimo, da nimamo kaj izgubiti, ko to storimo.

Dragi moji, to/tam je(notranja) Moč.

Kaj je nasprotje moči? Nemoč. Apatija, depresija in podobna negativna stanja izhajajo iz nemoči dvigniti se iz cone udobja. Včasih nezavedno, kar je tudi za tisto osebo najhuje. Včasih pa popolnoma zavedno, a si zatiskamo oči, ker se nam, po domače povedano »ne ljubi narediti«.

Prvi korak je torej, da prepoznamo, da smo v coni udobja, ki ga paradoksalno lahko povežemo celo s strahom. Prepoznamo vzorec. Potem se iz nje počasi in potrpežljivo dvigamo. A, ko bi le bilo tako enostavno to narediti, kot se enostavno prebere.

Poskusite pri majhnih stvareh, ki niso tako zelo tvegane. Spoznali boste, kako narašča vaša moč….in končno bodo dvigi vse večji…

In kaj je dvig iz cone udobja? Nekaj, kar si želite, nekaj kar čutite da morate storiti, nekaj po čemer hrepenite pa je čisto »out of space«, nekaj čisto drugačnega od tega,  kar delate že leta in leta enako, menjava službe, prestop na svojo pot, nekaj kar že leta in leta želite nekomu povedati, povabiti koga kam, povedati komu kaj, morda kakšen vzorec ki ste ga prepoznali da vam škoduje obrniti v drugo smer, da vam bo koristil….

Morda pa se »samo« ODLOČITI, da je čas…..

Mojca Koprivnikar

Tempelj svetlobe – energijski in terapevtski center

mojca.koprivnikar@gmail.com

  • Facebook
  • Google Bookmarks
  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.