Avg 19 2013

Laluna

Potovanje

Objavljeno v 21:32 pod Energija - to smo mi, Tukaj je VSE

Pravijo, da te povleče tisti košček sveta, kjer si nekoč že živel. Nekoč – v prejšnjem življenju. Če dobro pomislim, me je na vse konce sveta povleklo srce. Brez kančka razuma ali razumevanja, zakaj naj obiščem deželo v katero sem odpotovala. Včasih je hrepenenj gorelo več let, včasih se je zgodilo zelo hitro in spontano, a vedno brez razumsko utemeljenega razloga. Vem pa, da sem vedno doživela v sebi nekakšen kvantni preskok kmalu po tem, ko sem se vrnila in potovanja za mene nikoli niso bila zgolj ogledovanje znamenitosti, zgodovinska dejstva, dobra hrana, zanimivi ljudje, tisoče klikov na fotoaparatu, pozdravov na facebooku itd., ampak predvsem duhovna pustolovščina, ki me je vedno prevetrila in na nek način osvobodila stvari, ki sem jih že prej želela spremeniti in energetsko preobraziti. Noro, kako ta energija deluje! J Smešno preprosto, pravzaprav! Človeku kar srce zaplapola – tako preprosto in tako lepo je. A vse to se dogodi skozi tisti majhen delček v našem srcu, ko razum utihne in zašepeče glas energije, ki (s)teče skozi tebe. Uau.

Tokrat je bilo kratko in sladko ali kako že porečejo. Da, bilo je zelo kratko in sladko…Predvsem pa večno in neskončno. Pobrala sem delčke sebe, ki so se skozi čas in prostor nekoč izgubili. Odkrila sem jih in tega potovanja še zdaleč ni konec. To potovanje se je šele dobro začelo…

Vatikan

Bazilika Sv. Petra.

Od nekdaj z odprtimi usti opazujem in gledam vso umetnost ujeto v katedralah in se sprašujem o notranji moči velikih umetnikov, ki so svoje vizije tako natančno manifestirali in udejanjili in kakšen naboj nosijo, da še danes glas o njih seže vse naokrog po svetu.

Koliko ljudi obišče baziliko vsak dan! A hkrati večina njih klika po »sodobnih in pametnih« napravah in se nastavlja pred objektive raznih velikosti, brez da bi sploh vedeli in se vprašali, zakaj so pristali tam. Cilj: želijo pokazati, da je imajo tisti delček Michelangelove kreacije. Ne morem mimo tega, kako oddaljil se je »sodobni« človek od sebe – stika s svojim notranjim vulkanom, a hkrati, kako blizu njega je. …

Vulkan Vezuv

….ta bo kmalu izbruhnil, pravijo in pokopal mesto pod seboj – Neapelj. Mati Zemlja se ne da, prebuja nas…potresi, poplave, vulkani…Mati Zemlja je ženska in z njo, ko je jezna, se ne gre igrati igric. Ne denar, ne moč, ne oblast – takrat nič ne pomaga, ko se Mati Zemlja odloči. Še imamo možnost, da se spremenimo, da spremenimo svoj od odnos do nje. Da se ponovno spomnimo, kako močno jo spoštujemo, ker nam daje hrano, vodo, zavetje, toplino, zaščito – Ona je naša Mati. Ali se do svoje matere tako obnašamo, kot se do Matere Zemlje? Jo uničujemo, sekamo po njej, smetimo po njej, razbijamo z atomskimi bombami?! Ali je to spoštovanje, do ene in edine Matere, ki nam je ponudila dom in vse za življenje? Kajti vse to delamo sebi in generacijam, ki prihajajo za nami. Prosim, malo več spoštovanja…

Indijanci so povedali:

Šele, ko boste posekali zadnje drevo,

zastrupili zadnjo reko,

ulovili zadnjo ribo,

šele takrat boste spoznali,

da denarja ne morete jesti.

Denar je sveta slepar…

Sodobni človek: ZBUDI SE!

Pa gremo nazaj k vulkanu. Vulkana Vezuv, ki je nekoč pod seboj pokopal že Pompeje in z njim vred pretirano razuzdane in uživaške prebivalce, kaže da bo 2000 let kasneje pod seboj pokopal pretirano umazan Neapelj in pretirano ležerne in »brezbrižne« Neapeljčane…Katastrofa, je bojda, neizbežna….

Tik tak…Zbudi se »sodobni človek«.

Kaj še pride: Pompeji in Rim

  • Facebook
  • Google Bookmarks
  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.




Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !